Paralelna vesolja

Predvsem pa je to glas, ki se ves čas giblje na robu tišine: odkrivajo jo, brska za njo, razmetavajoč za seboj sledi izkopanin, zakriva jo, izgublja in znova najdeva.
Prvenstveno v svojem jeziku. Jelenkova raba slovenščine je raba pesnika, ki se je v jeziku naselil s svojim bivakom, ki tam prenaša viharje in ledeno klimo, vse zato, da bi se mu na nekaterih mestih razkril neprecenljiv pogled v svet, da bi tu in tam užil čisti sublimni trenutek poti same, da bi na njej ujel redek trenutek tišine, plezajoč preko govorice.
A višje kot Jelenko prihaja, bolj se naseljuje v globinah gore, bližje njenim koreninam. Je v skrivnosnti dvojni vlogi rudarja in planinca, jezik mu omogoča dvig nad vsakdanji blebet, obenem pa se mu daje v svoji strašni utemeljenosti, kot hiša biti, ki je ni mogoče zavreči, zgolj približati se njenemu izvoru in zaslutiti krajino onkraj njenih meja.
Njegov jezik je, kot je mogoče s tolikšno silo razbrati v pričujoči knjigi, spojen z ostalimi čuti. Njegovo oko ne slika pokrajine, pesnik gleda skozi jezik, prav tako kot jezik gleda z njegovim očesom. Njegovo oko se sooča s predmeti in jih preko jezika, ki gledanje oblikuje, dovolj pristno nagovarja, da ga ti gledajo nazaj. Predmeti zanj niso samo dani v uporabo, temveč se s pesmijo odvija dialog z njimi, obenem pa se ruši neizrečeni dogovor, ki ga z njimi imamo. S tem, ko se Jelenko izreka o tem govoru, ga zamaje. Vse to pa ne v rušilni želji, temveč v čudenju resničnosti, ki nam je dana.

“
Muanis Sinanović (iz spremne besede)

V prahu

Vse zenice so uprte vame;

gledajo me, a me

ne vidijo

(zrak sem),

preveč so uprte

vase.