Svet v katerem živimo, današnjemu človeku ni prijazen. Prav posebej prijazen mu ni bil sicer nikdar v zgodovini. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je vendarle zdelo, da je drugače. Zdelo se je, da svet napreduje in da ni krize. Toda prav kriza je tista, ki iz našega življenja dela dramo. Pomeni tako izziv kot tudi nevarnost. Briljantni pisatelj Marjan Rožanc vzame za lik takšnega bivanja v svetu briljantnega košarkarja Iva Daneva.

Rožanc v eseju, ki odkriva pomene globokega duhovnega smisla, razkriva obup sodobnega človeka v svetu, kjer tovarištvo zamenjuje neizprosen in brezdušen boj vseh proti vsem. Toda Ivo Daneu, ki ne pristaja na tak nihilistični svet, zaostruje boj s tem sveto, kjer je medčloveškost vse bolj zanikana. Rečeno dramatično: s svojo zagrizeno igro svetu znova vrača človečnost, iz svoje lastne notranje stiske, v kretnji, ki ne daje le košev ali podaj soigralcu, temveč s svojim poštenjem sega daleč naprej, ga ponovno počlovečuje.