Doma so z vseh koncev nemških dežel. Na srečanju si berejo iz neobjavljenih rokopisov – 43 odlomkov teh originalnih baročnih del je vtkanih v novelo in z eno izjemo prvič prevedenih v slovenščino – ter iskreno kritiško razpravljajo. Simpozijski so dnevi, simpozijske so noči.

V pripovedi o pesniškem srečanju v Telgteju, ki ga Grass postavi v poletje 1647 (z mislijo na leto 1947 in povojno opustošenje, ki so ga za seboj zapustile nacistične horde), veliko odlomkov beremo dvoumno – veljajo za 300 let prej in 300 let kasneje, pa tudi za danes, povsod po svetu, kjer divjajo vojne in pohlep.

Zadnji prevod katere od Grassovih knjig v slovenščino je izšel leta 2005, ko je pri Literi izšla knjiga Po rakovo (Im Krebsgang).

Günter Grass (1927 – 2015), nemški pisatelj in prejemnik Nobelove nagrade za književnost (1999), je eden najpomembnejših literatov 20. stoletja. Njegova vztrajna protivojna drža je prisotna tudi v Srečanju v Telgteju, le da je tukaj zavita v bogato baročno prozo, hkrati pa so prisotni humor, navihanost, samoironija. Prevajalka zapiše, da je delo “uprizorjena mirovna pogodba, miroljubno druženje verskih nasprotnikov ob umetnosti in duhovnosti.”

Odlomek: 

Včeraj bo, kar je bilo jutri. Ni nujno, da se naše današnje zgodbe odvijajo prav danes. Tale se je začela pred več kot tristo leti. Druge tudi. Tako daleč v preteklost sega vsaka zgodba, ki se dogaja v Nemčiji.

Zapisujem, kar se je začelo v Telgteju, ker je prijatelj ob svojem sedemdesetem rojstnem dnevu v sedeminštiridesetem letu našega stoletja zbral ob sebi somišljenike, da bi z nami praznoval; toda on je starejši, mnogo starejši – in mi, prijatelji ob njem, smo z njim pepelnato sivi še iz davnine.

Lauremberg in Greflinger sta prišla peš, prvi z Jutlandije, drugi iz Regensburga. Preostali so pripotovali na konjih ali na pokritih vozovih. Nekateri so jadrali z rečnimi tokovi, stari Weckherlin je iz Londona v Bremen priplul po morju. Pripotovali so z vseh koncev, od blizu in od daleč. Naključen trgovec, zavezan natančnemu roku in datumu, dobičku in izgubi, bi lahko strmel nad vnemo mož golih besednih svetov, da bi na cilj prispeli točno na dogovorjeni dan, sploh ker so bila mesta in posestva še vedno ali na novo opustošena, zaraščena s koprivami in osatom, uničena od črne smrti. Nobena pot ni bila varna.