Postile : zgodnje in zadnje pesmi

Knjiga vsebuje še pesmi iz zbirke, ki je izšla v enem samem izvodu, pa še tega je pesnik sam sestavil, se pravi, da si je bil tudi tiskar in knjigovezec. Dodane so pesmi, ki jih je pisal prijatelju med služenjem vojaščine in v kasnejšem dopisovanju.
Prav dopisovanja oziroma posvetitve pesemskih vrstic posameznim osebam so osrednja izbira urednika Franca Justa, ki je knjigi Postile dodal spremno besedo. Začenja jo s prekmurščino, kar je pomenljivo, saj je Milan Vincetič prevajal knjižno slovenščino v knjižno prekmurščino, delno tudi v porabščino in prleščino. Vincetič je namreč študiral slavistiko in slovenščino tudi poučeval, bil je spodbujevalec vseh, pri katerih je zaznal občutek za besedno, pesniško ali pripovedno izražanje. Skratka: bil je in na določen način je še umetnik, s katerim se plemeniti tudi mojstrenje pesniške obrti.

Knjiga Postile poleg Vincetičevih stvaritev vsebuje tudi obširno bibliografijo, ki jo je vestno sestavila Terezija Antolin. Osrednji temi celotne knjige kot tudi velikega dela pesnikovega ustvarjanja sta ljubezen in zgodovinski dogodek.

Med ljubezenskimi pesmimi naj izpostavimo eno najkrajših ljubezenskih pesmi v slovenščini. Njen naslov je Poema in se glasi: „Zanjo“

Zgodovinski dogodek pa je spust oziroma padec meteorološkega balona, kar je postalo znano kot Nebo nad Ženavljami. Milan Vincetič je bil namreč z vsem svojim obstojem navezan na rodno Prekmurje in na železnico, ki vodi v svet. Prekmurje s svojo pregovorno poravnanostjo je pač idealno področje za obstanek na mestu, saj je zamočvirjenost, ki jo povzroča reka Mura, tista sestavina življenja, ki ne pusti zlahka od sebe. Ostaja torej letenje ali lebdenje. Je morda še kakšno drugo stanje, ki bi bolje zaznamovalo pesnika? V pesmi Mostiček pesnik vsaj nakaže muke zamočvirjenih: „Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.“ V izpostavljeni pesmi se vsekakor zrcali tudi Vincetičevo smešenje lastnega zaznavanja okolja in sebe v njem. Takšnih in primerljivih posmehovanj je v knjigi Postile največ.

Milan Vincetič je pesnik, ki je svoje lastno življenje pustil nekje na obrobju, nekje v funkciji prenašalca onstranskega na tostranskost, nekje med zgoraj in delno spodaj. Vzvišenost in pritlehnost sta le par nasprotij, ki pesniku omogočata, da nasprotja razkrije kot le in zgolj skromnost, s katero določa mero svojim izpevom. V pesmi Ptica zapoje: „Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.“

Milan Vincetič je bil navdušen nad legendami; zaljubljenec v vse vrste obredij, ritualov, liturgij in ostalih ponavljanj je doživljal in živel naravo. Nič novega torej, saj kateri pesnik pa ni ljubil narave?! A ustvarjal je umetnost, ki ni del narave, saj je umetna. Na tako izpostavljenem stičišču obstaja tisto srečanje, ki je pravzaprav razcep. Od tod tudi predmet, ki poleg trdne snovi vsebuje še zrak. To je balon. Predmet, ki je najbolj občutljiv za vsakršno spremembo, dovzeten za vsakokratne stike zemlje z nebom. In pesnik se je spoprijateljil s sapo, s katero izgovarja pesem, in s šumečimi listi, na katerih so njegove pesmi. Cikel Papirnate ladjice se začne z besedami: »Ne dam vam / zaiti / v ocean.« (Vlado Motnikar)