Hölderlin se, stoje v ubožnem času, slaveč spominja nekdanje slave, vendar v spominjanju kot mislenju-na, ki je tudi mislenje naprej, hkrati misli na prihodnjo slavo. Tako v poznih himnah nad (slavilnim) žalovanjem za nekdanjo sijočo zemeljsko podobo, slavo bogov in v pesmih razlegajočo se slavo božjih sinov, ki so na zemlji udejanjali dela Najvišjega, prevlada slavljenje polbogov, rek, ki delajo dežele, skoz katere
tečejo, obdeljive in s tem obljudene ter še zmeraj povezujejo nebo in zemljo. To slavljenje pa se navsezadnje vzpne v radostno slavljenje bogov, njihove vrnitve ob koncu časa. To je tedaj slavljenje prihajajočega božjega slavja, na katerem se bodo spet srečali bogovi in ljudje. In predvsem slavljenje novega razodetja, razodetja, ki ga še ni bilo. Razodetja Najvišjega. Očeta.
Friedrich Hölderlin (1770—1843) je — vsaj v mojem in še katerem bralskem kanonu — prvi pesnik Zahoda. Ni prvi v tem pomenu, da ne bi imel predhodnika, ampak največji. In ni pesnik geopolitičnega Zahoda, ki je prevladal nad Vzhodom in vzpostavil planetarno gospostvo na zemlji, ampak duhovnozgodovinskega sveta, ki je svojo pot kakor sonce začel na vzhodu in se kot Abendland, »dežela večera«, nagiblje v zaton. H koncu, v katerem pa vendarle vlada Začetek. Skratka, Hölderlin je največji pesnik zgodovine Zahoda.
O svojem času je bil prezrt. Kot pesnika Zahoda, ki je vstopil v ubožni čas, čas brez zemeljsko razodetih bogov, ga je odkrilo šele 20. stoletje. Potem ko je diagnoza modernosti, povzeta v formulah »smrt Boga« (F. Nietzsche) ali »odčaranje sveta« (M. Weber), v tem stoletju postala boleča, je prav Hölderlinovo pesništvo spodbudilo misleca takšnega formata, kot je bil Martin Heidegger, k premisleku nihilizma, v katerega se je pogreznil evropski duh, njegovega ustroja in izvora v metafiziki, utemeljujočem mišljenju Zahoda samega, ter ga napeljalo k temu, da je skušal zasnovati drugačno, od pojmovnosti metafizičnega mišljenja ločeno mišljenje, ki bi bilo vzporedno s pesnjenjem. Tisto pesnjenje, ki spravlja mišljenje na drugačno pot od poti metafizičnega mišljenja, je bilo za Heideggra od začetka in ves čas navzoče predvsem v Hölderlinovem pesništvu. Tudi Hölderlin sam je bil zanj »pesnik pesnika«, pesnik, ki pesnika zasnavljajoč pesni v to, kar naj bi v ubožnem času sploh bil.
Iz spremne besede Vida Snoja.