Kar v ‘Roko razje’ deluje kot fragmentirana, prav natrgana skladnja, je moč razumeti kot neko zelo točno mišljenje. Govor »gomazečega« subjekta. Njen poskus dialoga z nečloveškimi bitji. Zaganjanje ob možnosti govora z njimi in o njih. In od napora nad temi poskusi nenehno lovljenje sape. Lovljenje sape kot ritem. Tukaj ni tarnanja nad nemožnostjo takega podviga, le neka skrajna nujnost narediti ga za možnega. Če je zaradi narave medija način tega težaškega dela pač jezikoven, pa ta jezik ni zajet v običajni metafori glasu. Ta jezik dela z rokami, ki derejo, kopljejo, ruvajo, izkoreninjajo, izbezajo, prinesejo, polagajo, jemljejo, ulovijo, tolčejo, zavijajo, zagrebejo, grebejo, dolbejo, se dotikajo, kopljejo, porivajo, držijo, varujejo, tudi sesajo, zlagajo, prelagajo, božajo in nenazadnje bolijo od vsega tega rokovanja. Zdi se, da edino počivajo nikoli ne. Tukaj morebiti ne gre toliko za vprašanje, katere roke so to, temveč prej, kaj je tisto, po čemer ves čas segajo. Odgovor bi lahko bil dobesedno na dlani, v pesti in prstih (in prsti), v nekakšnem zaklinjanju ročnosti same: »tam kjer roke.« Bodisi v strastnem lezbičnem razmerju, v ravnanju z živalmi in rastjem, v sadjarskem postajanju gruda, ali v branjevskem odnosu s starši in smrtjo: v svojem furioznem zemeljskem prvencu je Liponik »jezik in roka in vsa«. – Uroš Prah
Recenzija v Bukli:
Pesniški prvenec Vesne Liponik je udarec naravnost v prepono. Hlastno izruvana poezija preseka kožo in seže globoko, naravnost do kosti, boleča, izgrebena, izkričana, izsopla v sunkih nelagodja. Prepojena je z zemljo, globokimi koreninami, ki jih ne moreš izruvati, s krvjo, z neizbežnostjo smrti, s težko zemljo, ki se ugreza. Besede so uporne, neupognjene, zdi se, kot da se trgajo z verige. Verzi ne popuščajo. Udarjajo s pogostimi premori, da zasekajo v tišino, črni v belino lista, močni in prepričljivi tudi v strastnem izbruhu ljubezenske poezije. A čeprav so razbiti na kose verzov, ki se zasajajo v drob, vabijo z brezkompromisno, drugačno lepoto resničnosti, ki se ne pusti zajeti v besede. Dovolj je, da v silovitih, visoko pršečih valovih butajo ob robove tistega, kar je mogoče ubesediti. Močan odmerek poezije. – Maja Črepinšek, Bukla 153