Nova Kravososva knjiga potrjuje tedanja opažanja, ki zdaj napeljujejo, da se posvetim nekaterim tematskim vidikom, ki se mi zdijo pomembni sami po sebi. Na prvem mestu je to avtorjev pristop in odnos do narave. Kravosova poezija je prežeta z naravo, seveda ne v romantičnem smislu ali kot lepotilo, gre za naravo v eksistencialni funkciji. Daleč od tega, da bi bela deležna občudovanja, še manj, da bi se pojavljala kot predmet malikovanja, ob katerem ostaja človek nekje izven, v vlogi nekakašnega opazovalca. Ne človek je v tem primeru izkušeno notranje oko, ki naravo doživlja od znotraj in ste perspektive razbira njena čuda in čudežnost.