Ko sem se rodil, sem bil premlad, da bi razumel vse. Tega še sedaj ne
zmorem in nikoli ne bom. Ko sem bil toliko star, da sem si upal sam na
prvi večji hrib, Belecov breg in se razgledoval okoli, sem se vedno
čudil velikosti sveta okoli nas. Vedno znova sem ugotavljal, da Selnica
ob Muri ni celi svet. Z brega se je videl del Mure, ki niti ni tako
majhna reka, videli so se bregovi do Šentilja in naprej Pohorje in na
vzhod Marija Snežna in Trate. Takrat sem razmišljal, kaj ko bi enkrat
jaz imel ta grad. Ko smo šli v začetku sedemdesetih v Cmurek kupiti kaj,
česar pri nas ni bilo na voljo, se je grad videl ogromen in bil je
zaraščen z drevjem.

Neverjetno je, to sedaj iz meglice misli ugotavljam, kako se človek,
tam nekje do desetega leta starosti odloči za vse, kar bo in je v
življenju. Celotno življenje si takrat v mislih izpiše, zapiše,
zakodira, vzpostavi svoj  način odnosov z ljudmi in okolico. Celo se mi
zdi, da sem do tistih let imel vse misli bolj urejene, čiste, ideje
izdelane. Po tem so se začeli vplivi zunanjih dejavnikov, ki te zmedejo,
strašijo, dvigujejo in spuščajo, mečejo sem ter tja in si dovolijo
veliko več, kot si si kdajkoli v sanjah mislil, da bo dovoljeno. To, kar
je bila včasih zapovedana tradicionalna koda, se je porušilo v prah in
sam si moral možgane prilagoditi novim razmeram, kajti drugače bi te
odpihnilo na smetišče zgodovine in s tem na socialni rob.

—Dušan Hedl, iz prispevka Popotovanje od Trat do čudeža