O avtorju in njegovem delu:

Adam Borzič (1978, Praga) je češko-hrvaški pesnik, esejist, prevajalec in psihoterapevt, ki v svoji poeziji subtilno združuje mistično in telesno, intimno in zgodovinsko, znano in neznano. Njegovo ustvarjanje velja za eno najbolj izrazitih v sodobni češki poeziji, je hkrati globoko osebno in univerzalno, podobno reki, ki se vije skozi pokrajine duha in telesa, prelamlja meje med zunanjim in notranjim svetom ter v vsakdanjosti razkriva presežno.

Svojo literarno pot je pesnik pričel z zbirko Razpiranje (2011), v kateri je že izpisal manifest osebnega in duhovnega zanosa, ki tudi skozi nadaljnje ustvarjanje ostaja prežet z metafizičnim hrepenenjem, ljubeznijo, erotično napetostjo in poglabljanjem v skrivnosti. Bogat, razkošen jezik in presenetljive metafore v prvencu prinašajo prostor umetniškega raziskovanja ranljivosti, kjer se osebna soočenja prelivajo v širši človeški kontekst.

Ta širina se še bolj izrazi v zbirki Vreme v Evropi (2013), v kateri se pesnikova intimna občutja soočajo z valovi zgodovine. Pesmi kot glasovi šepetajo o nasilju časa, o razklanosti Evrope, o ljudeh, katerih življenja so prepletena z nenehno spremembo, pri čemer avtorjeva govorica prehaja med individualnim in kolektivnim, medtem ko družbeno angažirani verzi ustvarjajo močne odmeve, opozarjajoč, da preteklost ni nikoli zares preteklost, temveč vedno del sedanjosti, ki jo nosimo v sebi.

Globoko angažirana in hkrati izrazito osebna poetika dobi novo dimenzijo v zbirki Orfične linije (2015), pesnik se v njej poda v prostor mita, tu se lirika prepleta z esejistiko, pesmi pa ob filozofskih in zgodovinskih referencah oživljajo ples sobivanja mistike in čutnosti, ki razkriva globlje resnice o življenju in svetu.

Ta dinamični ples se nadaljuje v Zahodno-vzhodnih zrcalih (2018), Borzičev glas pa vzpostavlja dialog med kulturami, prehaja med renesanso in sufizmom, zahodno filozofijo in vzhodnjaškimi meditacijami, kar ne pomeni zgolj mostu med tradicijami ali pesniški eksperiment, temveč glede na pretekla dela označuje povratek k preprostosti in jasnosti. Prek fiktivnih introspekcij zgodovinskih osebnosti bralcu in bralki prinaša univerzalnost izkušnje, v kateri verzi delujejo kot zrcala, odsevajoč raznolike obraze človeštva, ter so, ne glede na to, kateri svet nagovarjajo, vsi del istega iskanja odgovorov na vprašanja, kaj pomeni biti človek in kaj pomeni živeti.

Zbirka Storži ob zori se zvito smejijo (2020) ponovno preobrne ton Borzičeve poezije, pesnik se povrne k nežnim, čutnim besedilom, ki raziskujejo lepoto vsakdanjosti – ne kot nekaj oddaljenega, temveč kot nekaj, kar se skriva v igri svetlobe in sence, v dotiku ali v tišini trenutka. Pesmi, ki se z lahkotnostjo prepletajo s humorjem, z igro in s preprostimi čudeži, pri tem razkrivajo tudi globoke pomene, saj skozi intimne okvire avtor vpeljuje kompleksna vprašanja človeka in sveta. Ob tem je jasno, da Borzič raziskuje ljubezen v vseh njenih razsežnostih in dimenzijah, izpostavlja svojo biseksualnost in prikazuje lepoto erotike in odprtih odnosov, ki presegajo družbene norme ter ponujajo prostor za svobodno izražanje čustev in identitete.

Vrhunec Borzičeve poetike doseže zbirka Legende (2021), v kateri se budizem, zgodovina, strast in minljivost, ki prežemajo celotno njegovo ustvarjanje, združijo v polifonijo glasov, razkrivajoč bistvo življenja. Pesniške podobe so bogate z duhovnimi in kulturnimi vplivi, ki gradijo kozmološki zemljevid – kot legendo, ki jo je treba znova odkriti in zapisati. Pesnik ne ponuja odgovorov, temveč odpira vprašanja, ki segajo od vsakdanjih do transcendentalnih razsežnosti in v bralcu/bralki odmevajo še dolgo po tem, ko je zadnja beseda prebrana.

Adam Borzič v svoji poeziji ustvarja svet, v katerem se čutno in presežno nenehno prepletata, kot dihanje – nežno, a vztrajno, vedno prisotno, vedno v gibanju. Z izborom Sveti svet. Sveti seks. slovenskim bralcem ne ponuja le vpogleda v svojo pesniško ustvarjalnost, temveč jih vabi na potovanje vase, v srečanje z drugimi in s presežnim, njegova beseda se kaže kot zrcalo, ki ponuja prostor za premislek, in magija, ki odpira vrata v globlje razumevanje bivanja.

Aljaž Koprivnikar