V središču knjige stoji lik Kirila Lajša, značilen in večplasten Rezmanov literarni spremljevalec. Kiril ni lastnik krčme, temveč simbol notranje nuje po pisanju – pojavi se takrat, ko avtor zaide s poti ustvarjanja, in ga opomni, da je treba vzeti svinčnik in pisati. Gre za metaforično, igrivo in hkrati resno refleksijo ustvarjalnega procesa, dvomov in vztrajnosti.

Rezmanov slog zaznamuje krožna struktura pripovedi, ki se zavestno odmika od klasične narativne sheme. Knjigo je mogoče brati kjerkoli – začetek in konec nista fiksna, temveč odprta, kar bralcu omogoča svobodno in premišljeno bralno izkušnjo. Avtor navdih črpa iz okolja, v katerem živi – iz lokalnega prostora in njegove rudarske dediščine – ter ga prepleta z univerzalnimi vprašanji identitete, ustvarjalnosti in smisla.

Romana ali Kiril Lajš ni lastnik krčme je delo, ki nagovarja zahtevnejšega bralca, odprtega za literarni eksperiment, refleksijo in krožno pripoved. Knjiga, ki se ne zapre sama vase, temveč ostaja odprta – navzven in navznoter.