V romanu spremljamo svojevrstnega Gaustina, ki roma skozi čas, zato ga pripovedovalec za nekaj let izgubi, potem pa ga spet najde v Zürichu, kjer je odprl svojo »kliniko za preteklost«, kjer vsako nadstropje podrobno reproducira posamezno desetletje, kar bolnikom, ki trpijo zaradi izgube spomina, pomaga, saj se znajdejo v času, ki je sinhroniziran z njihovim notranjim časom.

A ob uspehih se začne za kliniko zanimati vedno več ljudi: »Prihaja čas, ko se jih bo vedno več želelo skriti v svojo jamo, vrniti se. In to seveda ni ravno lepo. Pripravljena moramo imeti bombna zaklonišča iz preteklosti. Jih pa lahko, če želiš, imenuješ ‘časovna zaklonišča’.«

Časovno zaklonišče je satiričen roman, ki zastavlja vprašanje, kako živeti s kritičnim pomanjkanjem prihodnosti, pri tem pa preklaplja med različnimi pripovednimi ravnmi. Ekstravaganten in mojstrsko napisan roman, ki znova dokazuje Gospodinovo pisateljsko veščino.

Beremo ga v prevodu Boruta Omerzela, ki pravi: »Alberto Manguel pravi, da je Georgi Gospodinov eden od najpomembnejših evropskih pisateljev današnjega časa. Kot prevajalcu pa mi ob vseh številnih recenzijah del Georgija Gospodinova v najpomembnejših bolgarskih in svetovnih medijih vendarle največ pomeni mnenje moje osemnajstletne hčere, neutrudne bralke, ki obožuje in tudi globinsko secira dela Cankarja in Dostojevskega. Prva dva Georgijeva romana je na domačih knjižnih policah odkrila minulo poletje – oba je prebrala na dušek in me takoj poklicala vsa začarana od njegovega romanesknega sloga. Prevzel jo je njegov način pripovedovanja, povezovanje fragmentov zgodb, ki so na videz nepovezani, se pa prepletajo na več ravneh in na koncu umetelno sklenejo, vse skupaj pa zaznamuje edinstvena poetična melanholija. Časovno zaklonišče ima vse te lastnosti. Drznem si napovedati, da bo tudi tretji Georgijev roman v slovenščini hitro razprodan.«