Aleš Češnovar je rojen jeseni leta 1966, na severnem obronku Ljubljane, v dobi ekspanzije hipijevstva, v zvonec potegnjenih hlač, srajc z rožnatimi motivi in dolgimi ovratniki ter lasišč »na preprogo«. Čeprav v osnovni šoli še odličnjak »z levo roko« je v srednji šoli spoznal, da formalna izobrazba v življenju ne bo njegov kos pogače. Usoda pa je hotela, da je ravno na takratni srednji tehnični šoli že prvi dan spoznal soborca in prijatelja Igorja Dernovška, s katerim sta dobro leto kasneje skupaj ustanovila znano slovensko punk rock skupino Niet. V slabih dveh letih in pol, preden jih je vse člane postopoma posrkala obveznost služenja vojaškega roka v JLA, so Niet ustvarili večino svojih danes že praktično ponarodelih pesmi.
Po služenju vojske je Češnovar v odsotnosti prijateljev iz skupine našel delo kot ozvočevalec in tonski tehnik pri studiu Tivoli, kjer ga je Boško Bursać Boban, takrat že prekaljen maček, uvedel v tajne tega posla. Jesen leta 1988 je sredi splošnega osebnega malodušja, melanholije, nerazumevanja z domačimi, tavanja v brezizhodnosti, uporništvu in iskanju novih izzivov, Češnovarju prinesla pobeg v London. Tam je ostal vse do leta 1991. To so bila burna in prevratniška leta: s prijateljicama je zasedel lastnen squat, igral kitaro na postajah podzemne, prodajal obleke v trgovini in na tržnici, zlagal vinilne plošče in takrat prve cedejke na prodajne police in kasneje ozvočeval koncerte v legendarnem klubu Dingwalls. Pot ga je še vodila v Italijo, kjer je dodobra spoznal gledališko in televizijsko tehniko, prepotoval Evropo in svet, ter se kasneje vrnil na domača tla, kjer je s svojimi izkušnjami hitro našel svoje mesto v novi medijski pokrajini samostojne Slovenije.
Skupina Niet je tudi doživela povratek, ustvarjalnost je osredotočil na glasbo, tako v okviru Niet, kasneje tudi samostojno, preden se je z navdušenjem vrgel v vlogo očeta in družinskega človeka.
Včasih so obdobja mirovanja pomembna, da se stvari v človeku lahko nakopičijo in znotraj dozorijo. Tako je leto 2017 prineslo Češnovarju, ki se s poezijo nikoli ni kaj resneje spogledoval, nov izziv, ventil in način, kako izraziti svoje bistvo, nemara celo namen. Le kdo bi vedel? Sredstvo in način, s katerim želi sebi in okolici nastaviti ogledalo. Seči še globje vase, peti v sebi še močneje in nemara piti pri samem izviru vseh stvari. Nadaljeval je s poskusi zapisovanja kratkih skic na način, začet že med ustvarjanjem tekstov pri projektu Bard. Te so strnjeno začele vreti iz njega, kot bi se v sušni, a zeleni pokrajini pojavil nov gejzir in zalil okolico. V letu 2017 je zgoščeno nastajal opus pesmi, ki se nahajajo v pričujoči zbirki in poskušajo prodreti v lastno intimo pa tudi navzven v kolektivno zavest. Jeseni istega leta je Češnovarja doletel še eden, tokrat malo grenkejši izziv. Operacija na debelem črevu ga je prikovala na bolniško posteljo in prisilila v dolgotrajno okrevanje, združeno s kemoterapijo. Prav ta čas mu je v smislu novih moči in navdiha dal zagon in polet ter še večji zanos pri ustvarjanju. V sredini knjižne zbirke je tako zgoščen cikel pesmi s pridihom bolezni, sprejemanja in soočanja z njo ter poglabljanja v dejstva povezana s slednjo.
Kakor koli vzeto ali razumljeno, je življenje slehernika prežeto z lučjo in temo. Le vsak sam je dolžan v tem kaosu in prepletanju prepoznati smisel, poiskati način vztrajanja, nadaljevanja in konec koncev tudi predaje hrepenenju toka reke življenja, ki nas vodi …
