Križ čez Nepal

Leta 1975 mi je prvič uspelo priti v to čudežno deželo. Danes, po več kot petdesetih potovanjih tja, ostaja zame enako čudežna. Tu sem doživel največje uspehe svoje gorniške kariere pa tudi največje tragedije. To me še dodatno močno povezuje z Nepalom, njegovo naravo in ljudmi. Leta 2012 sem si zamislil, da bi vse svoje odprave in potovanja, vse svoje poti po Nepalu, povezal v smiselno celoto. Tako je nastal načrt prehoditi in preplezati to himalajsko deželo od juga do severa in od vzhoda do zahoda.

Najbolj severno točko prečenja sem dosegel 10. oktobra leta 1975 na vrhu 8481 metrov visokega Makaluja, ki meji na Tibet oziroma na Kitajsko. Najbolj vzhodno točko pa 1. maja 1991 na vrhu 8586 metrov visoke Kangčendzenge, ki meji na Indijo. Med potjo od vzhoda proti zahodu se mi je uspelo povzpeti na osemtisočake Lotse, Everest, Čo Oju in Manaslu, ter še na nekaj lepih nižjih vrhov. Na nadaljnjih poteh proti jugu in zahodu so mi tako ostajali manj zahtevni, a zato nič manj zanimivi predeli poti. Zato sem verjel, da bom to zamisel nekoč le izpeljal do konca.

Ko sem ženi prvič omenil, da bom naredil križ čez Nepal, sem spoznal, da jo še lahko presenetim. Na njenem obrazu sem zaznal celo paleto čustev. Najprej presenečenje in osuplost, hip zatem veselje, da bom sedaj več doma, na koncu pa že skoraj žalost, zakaj se naenkrat odpovedujem Nepalu, ki ga imam tako rad. V teh letih se je tudi ona navezala na to očarljivo deželo pod Himalajo in na njene prebivalce. Hitel sem ji pojasnjevati za kakšne vrste križ gre, in paleto občutij na njenem obrazu je zamenjala resignirana sprijaznjenost, da se moj odnos do Nepala ni prav nič spremenil. V prihodnje je morala zaradi tega križa računati še na kakšno mojo odsotnost več…..