S svojimi zapisi želi pri bralcu vzpodbuditi željo, da bi pripoznali morje in ljudi z morja, kot največje bogastvo, ki bogati človeka, in mu hkrati daje vero in veselje do življenja.

Zgodbe so bile zapisane spontano, tako kot jih je čutil avtor takrat in v tistem času. Tudi vsa imena so resnična, le, da so se nekateri že poslovili, a ostajajo globoko zapisani v njegovem srcu. Samo ena zgodba se na željo stranskih akterjev izogne skoraj vsem osebam, pozoren bralec pa jo bo zagotovo tudi prepoznal. Življenje je lepo, le živiti ga je treba po manirah, ki so vredne človeka. Te pa niso materialne, na vrhu lestvice vrednot so pač drugi kriteriji.

Knjiga ima 238 strani in 268 barvnih fotografij, ki dopolnjujejo 20 iskrivih zgodb.

Mitja Zupančič o knjigi:

“Štorije z Jadrana sem napisal v kovidnem času, ki me je za nekaj časa priklenil na domače ognjišče in mi omejil svobodo gibanja. V spomin sem priklical morske zgodbe, ki so oživele do te mere, da sem jih spontano zlil na papir. Pogrešal sem vonj po morju, veselje do druženja s prijatelji, predvsem pa širne morske horizonte, ki zame pomenijo brezmejno svobodo. Spet sem pisal tako, kot sem čutil, dojemal in živel, le da sem tokrat z zavedanjem iskal vesele pa tudi smešne dogodke. Hrepenenje in igrivost življenja sta se zlila v knjigo, pandemija kovidne bolezni je izzvenela, knjiga pa ostaja v dobrem in slabem.”