Avtorica Majda Širca s prepoznavno ostrino in pripovedno toplino razpira življenje umetnika, ki že več kot šest desetletij stoji na presečišču med erosom in ironijo, med ranljivostjo in uporom, med resnico in igralsko fikcijo.

V Cavazzovi karieri se zrcali zgodovina slovenskega filma: od Muke po Mateju Lordana Zafranovića in To so gadi Jožeta Bevca do Kormorana, Primerov Feliksa Langusa, Rudarja, Sanrema in Dedka, ki gre na jug. V vsaki vlogi je, kot zapiše avtorica, »človek iz mesa in krvi, s pogledom, ki ne laže«.

Monografija ga predstavi kot igralca z neugasljivo energijo, mojstra neposrednosti in ironije, pa tudi kot občutljivega ustvarjalca, ki zna črpati iz lastnih izkušenj, izgub in zmag. V njej je Cavazza ne le interpret, temveč tudi scenarist štirih filmov, pedagog in sooblikovalec generacij igralk in igralcev.

V bogatem prepletu filmskih analiz, osebnih spominov in arhivskih podob se izriše mozaik človeka, ki je svojo karizmo znal obrniti v umetnost in svoj upor v humor.

Njegove vloge – od partizanskih junakov do ciničnih očetov, od mornarjev do manipulantov – razkrivajo sto obrazov, a en sam značaj: popolno predanost igralskemu poklicu.

Boris Cavazza je, kot zapiše Majda Širca, igralec, ki ne išče svetlobe – on jo prinese s sabo.