Spremna beseda Zdravka Duše:

Med nastankom 56 literarnih ‘poglavij’ in njihovo objavo pod naslovom Antwerpen je minilo dvaindvajset let in celotno ustvarjalno obdobje Roberta Bolaña. Napisal jih je leta 1980 v Barceloni in se nazadnje odločil, da jih še ne ponudi v objavo, saj mu je že ob sami misli na tak poskus postalo jasno, da bi mu vsak založnik zaloputnil vrata pred nosom, pa še brez edinega izvoda bi ostal.

Izdajo, za katero se je – takrat že ikona latinoameriške književnosti – odločil leto dni pred smrtjo, je opremil z uvodom, kjer poda sliko okoliščin, v katerih je besedilo nastajalo: skicira značilno formativno obdobje literarnega talenta, ko se odloča za svojo umestitev in si napol intuitivno izsekava pot in podobo. Tu je seveda na prvem mestu vzvišena zamera do prevladujočega trenda v romanopisju – v njegovem primeru magičnega realizma, ki je v tistem času navduševal svet z liki patriarhov in diktatorjev, potem ko je njihova moč že zahajala – in takoj ob njej ne dosti manjše zaničevanje obrobne književnosti. Slednje zaradi odpora do morebitne možnosti, da bi pristal v kakršnemkoli definiranem sistemu.

Bolaño naj bi bil v prvi vrsti pesnik, tako je trdil sam, na prozno pisanje je resno prešel šele po letu 1990, ker je tako več zaslužil in prispeval k vzdrževanju družine. To bi lahko dalo prav tistim, ki Antwerpen berejo kot preplet poezije in proze. A jih na nekem drugem mestu zavrne sam avtor z definicijo, da se proza od poezije razlikuje po tem, da v prozi vedno prežita oseba ali dve, ki se bosta šele razkrili. Govori torej o zgodbenosti proze, ne pa tudi o klasično organizirani strukturi (ob katero se tudi obregne: Povejte trapastemu Arnoldu Bennetu, da vsa pravila o zgradbi veljajo samo za romane, ki so kopija drugih.) Slovenski bralec to zlahka dojame, saj naša ’zgodba’ etimološko kaže naravnost na dogodbo, ki ji predhaja.

Iskanje lastne strukture je mučno: Pisatelj, mislim, da je bil Anglež, je priznal grbavčku, s kakšno težavo piše. Prihajajo mi samo nepovezani stavki, mu je rekel, morda zato, ker se mi resničnost zdi kot roj nepovezanih stavkov. Nekaj takega mora biti zapuščenost, je rekel grbavček.

Nova literarna forma, naj ob rojstvu deluje še tako čudaško, je v resnici izid krčevitega avtorskega prizadevanja za veren prikaz, za realizem. Ubesedenje je ključno, v primeru iniciacijskega besedila in postopka pa tudi formativno pisateljsko dejanje, kjer selekcija in kompozicija iščeta izraz za še nikoli uresničeno. Zasledovanje tega postopka in premisleka lahko bralcu Antwerpna služi kot vezivo, kadar zmanjka zgodbenega dogajanja oziroma se to zgolj nakazuje in vznika v nepovezanih detajlih.

Teh je dovolj, da sestavimo pozitivna dejstva: umorjeno je bilo dekle, truplo je bilo najdeno, nekdo je to videl. Zaplet, ki ne bi mogel jasneje klicati po klasični detektivki na jasni časovni in zgodbeni liniji. A to mlademu Bolañu ne bi bila književnost, preveč preprost je postopek in pretirano prepričljiv izid. Ker je treba, kot v živem dogajanju, na isto raven spraviti tudi podobe iz poletnega kina, policista pri posiljevanju zaprtega dekleta, pogled skozi okno vlaka, ki se mu odziva pogled skozi avtobusno okno, ubogega Bolaña, ki piše na neki vzpetini na poti …

Glasovi se menjavajo, z njimi prosto preskakujejo časi, perspektive in celo spoli. To ni predenje niti, temveč tkanje preproge v vse smeri. Nešteto poskusov, kako rešiti literaturo pred njo samo, da ne bi zlezla v kakršenkoli literarni model, ki jo ustoliči kot literaturo. Ali, kot je bolj v pisateljevo kožo vpisal eden od kasnejših razlagavcev: želja biti slaven literat, ne da bi izpolnjeval za to zahtevane pogoje.

Umetnikov mladostni portret, ki privlači z ganljivo surovostjo in v njem že klijejo kačja jajca – umor, policisti, nasilje – … njegove zrele dobe. Morda pa tudi, kot pravi upravitelj Bolañove zapuščine Ignacio Echevarría, véliki pok, ki odpira celoten njegov opus.