Beograjčanke

Skozi to prizmo spoznamo različne družbeno konstriuirane vidike ženske kot žene, matere, feministike in celo lezbijke (čeravno je slednje zgolj nakazano). Še bolj zanimivo je, da je v knjigi opaziti različne odnose med ženskami, od tega, da so nekateri pozitivni v smislu ženske solidarnosti med prijateljicami, kakor je predstavljena v »Moški zgodbi«, ko glavna junakinja Jovana večkrat prosi za pomoč prijateljico Dunjo in njenega fanta Darka. »Le ona, Dunja, se mi je smehljala, če sva se srečali na fakulteti. Nevajena takšne dobrodušnosti, sem se ustrašila, da ni morda lezbijka. Vendar sem kmalu spoznala, da je Dunja resnično dobronamerna in da me želi le seznaniti z izpiti in vzdušjem na fakulteti«. Ali »Dunja je bila druga inženirka elektrotehnike in ona mi je uredila službo. Plača je bila debela«.

Pokaže pa tudi na žensko odvisnost od moških, zaradi katerih se življenje nekaterih žensk vrti le okoli moškega, kakor izvemo: »Zato sem v nedeljo zjutraj po telefonu prebudila Dunjo … Kakor da je moja usoda naenkrat več ne zanima, mi je rekla, da ne ve, kaj naj mi reče. … Na koncu je vseeno zmogla toliko moči, da mi je svetovala, naj pokličem kakšnega moškega. … Oni se veliko bolje razumejo na grožnje od nas žensk,« je zaključila. Toda kakor da bi vedela, kaj mi je v tistem hipu padlo na pamet, me je prosila, da naj ne pokličem njenega Darka«. V zgodbi namreč prikaže pot ženske od študentskih let dalje, ko spozna svojo prvo, veliko mladostno ljubezen, se poroči, ima dva otroka, nato jo mož prevara z mlajšo ljubico, naredi nezakonitega otroka in ko mu žena postavi ultimat, da naj zapusti ljubico, se mož odloči za slednjo, ženi pa ne preostane drugega kakor, da se loči in nato bori za svoj delež materialne in nematerialne lastnine ter se podaja v nadaljnje ljubezenske zveze, od katerih je ena slabša od druge, vendar so vseeno zadovoljne le, da je v bližini kakšen moški.

O takšnem (družbeno konstruiranem) odnosu ženske do moškega je bilo veliko izrečenega in napisanega, tako literarnega in teoretskega, a glede na to, da je ta zgodba uvrščena kot prva v nizu osmih zgodb, pa avtor namiguje, da je to še vedno najpogostejša ‘usoda’ žensk tudi v današnjem času. In da se ta ženska usoda, iz katere izvira bodisi solidarnost bodisi tekmovalnost med ženskami za najbolj postavnega in kul frajerja začne že v mladosti, namiguje druga zgodba »Igrica«.

Osišče vseh zgodb Marojevićevega romana je torej ljubezen, kakor naj bi jo videle, dojemale, o njej razmišljale in delovale ženske in tudi v primeru, ko gre za feministično pozicijo ali celo, ko se ženska odloči za varanje.

A ne glede na to, da lahko v likih zgodb prepoznamo stališča, prepričanja, znanje in izkušnje samega pisatelja, so zgodbe napisane v odličnem in prepričljivem stilu, ki nas potegne v branje. Nedvomno je knjiga vredna branja, pa ne v smislu le poletnega branja na plaži, čeprav je knjiga napisana izjemno berljivo, ampak tudi zato, ker se loteva eksistencialnih tem, vojne, (ženskega) rivalstva, nasilja med moškim in žensko, pomena jezika in pomena ženskega užitka in nenazadnje kaj se dogaja z dolgoletno partnersko oz. zakonsko zvezo (naveličanost, pomanjkanje zanimanja, nezvestoba in podobno).