Vendar knjiga ni le pripoved o posttravmatski usodi neke ženske ne kronika družine, na katero usodno vpliva duševna bolezen enega od članov, saj bolezen posameznika v romanu prerase v metaforo bolezni širše družbe.

Tatjana Gromača je najvidnejša pisateljica nove hrvaške proze, ker je nepodkupljiva, ostra in jedka. Njeno pisavo odlikuje malone groba neposrednost, očiščena sleherne sladkobnosti in mladostnega optimizma. »Nobenega razloga za srečo nima, saj živi v težkih okoliščinah, kakršne poznamo vsi,« je o Gromači zapisal sodobni hrvaški klasik Bora Ćosić, »vendar je lahko ponosna na to, kar ve in zna. Njena najnovejša proza je miniaturno remek delo.«

O avtorici:

Hrvaško pesnico, pisateljico, esejistko in novinarko Tatjano Gromača (1971) slovenski bralci že dobro poznajo (kljub avtoričinemu pregovornemu odporu do potovanj in javnih nastopov), saj so pri nas izšli prevodi njene pesniške zbirke Ali je kaj narobe?, romana Črnec in potopisnih esejev Bele vrane. Njen drugi roman Božanska dječica (Božji otročički, 2012) – je na prvem valu hrvaškega nacionalnega radia doživel radijsko priredbo, med hrvaškimi bralci zelo priljubljena knjiga pa je leta 2012 prejela tudi nagrado Vladimirja Nazorja za književnost in nagrado časnika Jutarnji list.

Njene knjige so prevedene v nemški, češki, poljski, bolgarski in makedonski jezik. Zaposlena je pri reškem Novem listu. Živi v Istri s soprogom, pisateljem Radenkom Vadanjelom, in hčerko Marto.