Byronov služabnik

Buffoni je v zadnjih letih objavil več odmevnih proznih in esejističnih del, med katerimi je tudi roman Byronov služabnik (2012). V njem z izostrenim pogledom prodira v jedro mitizirane eksistence in literarnega opusa Georgea Gordona Byrona (1788‒1824), in sicer skozi perspektivo in z glasom njegovega pribočnika in ljubimca Fletcherja, ki mu je zvesto služil od šestnajstega leta do smrti. Po Buffoniju je šlo tu dejansko za obliko partnerskega razmerja, ki ‒ poleg romantičnih prijateljstev z mladeniči in številnih strastnih avantur ‒ zanesljivo priča o dolgo zamolčani Byronovi homo- oziroma biseksualnosti (pesnikove biografije nanjo previdno namigujejo šele v drugi polovici 20. stoletja). Romaneskna fikcija ima v Byronovem služabniku tako zlasti funkcijo, da demaskira in demistificira zgodovino; gre za pripoved o uničevalni moči molka in zamolčevanja, o nasilju, s katerim družba še dandanes jemlje glas posameznikom, zaznamovanim z »mutastim grehom«. Poleg tega avtor v prefinjenem slogu razgrajuje mitologijo byronizma, predvsem njene temeljne prvine, kot so donjuanstvo, romantični heroizem in brezmejni individualizem.