Čas ptice ubijalke

Zato se je svoje osrednje teme, kritike rasističnega režima in njegovih morilskih posegov v življenje črnih prebivalcev (roman se začne s prizorom, ko skupino domačinov preselijo na kraj, popolnoma neprimeren za življenje, da bi tam kopali rudo), lahko lotil širše, v okviru nacionalne politične in kulturne zgodovine, ki sega vse do burske vojne (1899–1902) in še dlje nazaj. Butcherbird, po naše srakoper (lat. lanius), je mesojedi ptič, ki svoje žrtve natika na trnje in jih potem počasi razkosava in jé; hkrati pa se rad zadržuje v bližini goveda in se hrani z njegovimi zajedavci. Naslov je seveda simboličen, glavni junak se iz individualnega maščevalca preobrazi v ujedo, ki bo, spet vključena v skupnost, deželo očistila zajedavcev.

Upor proti zajedavcem v romanu vodi (presenetljivo za tradicionalno skupnost, a nič nenavadnega za La Gumo) močna ženska, ki je izkusila življenje v mestu. Medtem ko moški omahujejo, ona svoje ljudi popelje v upor in celo prepriča glavnega junaka, da se pridruži (»Celo ljudstvo razmišlja o tem, da bi izterjalo svoj dolg … v primerjavi s tem je tvoj dolg, pa čeprav se tebi zdi pomemben, navaden ništrc.«)

La Gumov pisateljski sloves temelji na živahnem, »filmskem« slogu, slikovitih dialogih in prizadetem prikazovanju življenja ljudi pod represivnim rasističnim režimom. Nekateri kritiki ga imenujejo južnoafriški Dickens, drugi južnoafriški Gorki, vsekakor pa ne smemo pozabiti na vpliv klasičnih ameriških gangsterskih filmov. Ne samo, da mikroskopsko natančno prikazuje človeka nevredno življenje pod zatiralskim režimom, ampak to počne v zadržanem in ekonomičnem tonu in z neverjetnim očesom za detajle, ki mu omogoča, da razmere spregovorijo same zase. Tu je treba omeniti poznavalsko rabo jezikov in žargonov, ki mu pomaga individualizirati predstavnike glavnih skupin južnoafriške družbe: Bantujce, Afrikanarje in Angleže. V času, ko svetovno slavo žanjejo predvsem beli južnoafriški pisatelji (Nadine Gordimer, J. M. Coetzee, če omenimo samo oba Nobelova nagrajenca), je prav, da s prevodom Le Gumove zadnje knjige opozorimo na avtorja, ki je o apartheidu pisal iz črnske izkušnje.

O avtorju: 

Alex La Guma (1925–1985) je bil južnoafriški pisatelj – A Walk in the Night and Other Stories, 1962, Threefold Cord, 1964, The Stone-Country, 1967, In the Fog of the Seasons’ End (slov. prev.: V megli ob izteku poletja), 1972, A Soviet Journey, 1978, Time of the Butcherbird (v našem prevodu Čas ptice ubijalke), 1979 –, politični aktivist in borec proti apartheidu. Zaradi političnega delovanja (med drugim je ustanovil tudi progresivni časopis New Age) je bil večkrat zaprt, njegova dela pa so bila v domovini prepovedana. Leta 1966 je emigriral v Veliko Britanijo, pozneje pa se je z družino preselil na Kubo, kjer je ostal do konca življenja. Na Kubi je bil predstavnik Afriškega nacionalnega kongresa (ANC). Leta 1969 je dobil prestižno nagrado Lotus Prize for Literature, francoska vlada pa mu je leta 1984 podelila Ordre des Arts et des Lettres. Tik pred smrtjo so mu v Sovjetski zvezi namenili še Orden družbi narodov.