Profesor doslej ni imel literarnih ambicij in tudi ko je pisal pričujoče besedilo, je bil prepričan, da piše znanstveno razpravo. V uredništvu se s tem niso strinjali in so tekst uvrstili med romane. Menili so, da bo bralce književnih del zanimalo, kako profesor biologije, ki je doživel izjemno izkušnjo, spretno vpeljuje v slovenski literaturi doslej še “neobdelano” obzorje tehnične inteligence in njene mentalitete in razpreda svoje svetovnonazorske in osebne misli.
Iz uredniške opombe:
“Lani na koncu maja je po e-mailu prispel na našo založbo spis z naslovom De rebus celestibus [O nebeških rečeh]. Prebrali smo ga z velikim zanimanjem in ocenili takole: gre za dober literarni spis, verjetno izpod peresa katerega izmed uveljavljenih pisateljev, ki se je odločil delo objaviti pod psevdonimom. Avtor se je odzval na moje vabilo in se oglasil na uredništvu; predstavil se je kot upokojeni gimnazijski profesor biologije in, še bolj pomembno, zatrdil je, da si ni ničesar izmislil. »Gospod Pucihar,« sem rekla, »verjamem sicer, da ste entomolog, o tem priča vaš članek v reviji Science, ki z besedo in ilustracijo opisuje primerek endemne vrste skarabeja z vašim imenom; eden od naših avtorjev, Zoran Hočevar, se tudi spominja, da ste bili v gimnaziji njegov profesor. Prav tako verjamem, da ste prakticirali transcendentalno meditacijo. Toda nebesa, gospod profesor, pa posmrtno življenje, lepo vas prosim! No, še vedno pa menim, tako kot sem vam odpisala, da je vaš spis nekaj posebnega. Ne moremo ga izdati v Rdeči zbirki kot znanstveni tekst, zelo radi pa vam ga objavimo v Zeleni zbirki kot roman.«
Avtor se je zavil v nekoliko zagaten molk. Poskušala sem ga podkupiti: »Ali ne bi bilo to tudi imenitneje? Knjiga bi imela lepši videz, imela bi ovitek, boljši tisk in papir, opremo bi posebej zanjo izdelal znan umetnik.« Toda profesor Pucihar je odvrnil: »Briga me za imenitnost in umetnost! Jaz sem opisal resnična dejstva in dogodke, vi pa trdite, da sem lažnivec!«
Zdaj sem bila jaz na vrsti, da pomenljivo umolknem in tako pokažem, da mi zlonamerne razlage mojih besed niso po volji. Profesor Pucihar je nekaj časa srepel predse, momljal nekaj o pitekantropih, potem pa je dvignil dlani, jih spustil, se uprl ob stranice naslanjača in kljub častitljivi starosti kar hitro vstal: »Prav, pa naj bo roman; važno je, da spis objavite.« Podpisal je avtorsko pogodbo in odšel. Poslej ni bilo več mogoče vzpostaviti stika z njim.
Naj torej domnevamo, da se je vrnil v nebesa?!”
