Zdenko Castelli, ki v šolskem letu, zajetem v romanu, dopolni štirinajst let, je erotično središče zavoda svete Marije v Zagrebu. Ni težko ugotoviti zakaj. To takoj po prihodu v internat spozna tudi tri leta starejši Nani Papali. Zdenkova lepota je namreč predmet občudujočega pogleda vsega internata, od dijakov do pedagogov, saj na splošno velja, da je najlepši deček v zavodu. Med fantoma, ki se zelo hitro zbližata, se splete odnos, ki je več kot prijateljstvo. Toda: kako naj to, kar občutita, poimenujeta? In kako naj ravnata, ko narava govori v prid ljubezni in erotike, verska vzgoja pa grozi s peklom? Pri obeh glavnih osebah romana je ves čas prisotno zavedanje, da so »te stvari« prepovedane in znajdeta se na neizbežnem razpotju: ali sprejmeta zunanjo moralo ali pa se okleneta svoje osebne in tvegata konflikt z okoljem.

Z nihanjem med željo in njenim razumskim nadziranjem, med homoerotiko in heteronormativnostjo, med enim in drugim spolom, Dečki razkrivajo, da o naravnosti v družbenih odnosih ne moremo govoriti. Modernemu branju roman kaže, kako tudi telo, spol in seksualnost ne morejo obstajati zunaj družbenih razmerij, kako niso nič tako zelo »naravnega«, kako jih samih po sebi pravzaprav sploh ne moremo misliti, saj niso nič drugega kot družbeni konstrukti.

Nova izdaja ob 100-letnici avtorjevega rojstva in 25-letnici njegove smrti ter ob 80-letnici nastanka romana prinaša besedilo iz druge izdaje (1970), s posameznimi besedilnimi različicami iz revijalne izdaje (1937) in iz prve knjižne izdaje (1938), ter obširno spremno besedo, ki predstavi avtorja in njegovo literarno delo.