V zbirki esejev Dvojni presledek se Miha Pintarič odloči za dvojen
premislek: po eni strani (po)gleda nazaj, vse tja do Egipta in starih
Grkov, po drugi pa je pripet na sedanjost, v kateri kot pod mikroskopom
opazuje tudi pokrajino svoje duše. Lastno, srčno, notranje doživljanje
postavi kot ‘objektivni kriterij’, ki nima priziva. Medtem ko ugotavlja,
kako zapletena in neulovljiva je zgodovina humanizma, spoznava tudi
nepredvidljivost svojega odziva. Pintarič se odziva svetu zunaj sebe, a
sproščeno odmaknjeno
V prvem delu je Pintarič kritičen do mitoloških uvidov, ki jih nasloni na nedokazljivo ideologijo napredka. V drugem delu razmišljanje o tem, kdo bo prvi dosegel trenutek čiste sreče, oblikuje v dialoge med duhovnikom, učiteljem in zdravnikom. V tretjem delu pa avtor napeljuje bralce k premisleku o človeški zvestobi, svobodi, sreči in samoti.
Prebite članek v časnku DELO.