O avtorici: 

Vita Glamočak je nadobudna mlada pisateljica. Knjigo Modri zmaj je začela pisati pri trinajstih letih, zaključila pa jo je le leto kasneje. Že od nekdaj je oboževala pravljice in te so ji dale strast do pisanja. Uživa v tem, da lahko s svojo domišljijo ustvari popolnoma nov svet, ki ga kroji kakor se ji zazdi. Navdih za prvo knjigo so ji dale sanje, ki jih je prekrojila in razvila v pravo fantazijsko pustolovščino.

Odlomek:

Videla je, kako je zmaj zamahnil proti njej s svojo mogočno taco. Zastal ji je dih in sklonila se je. Le za malo jo je zgrešil. Takoj zatem je zamahnil s svojim repom. Udarec je bil tako silovit, da ji je iz pljuč izbil ves zrak. Izgubila je ravnotežje in padla čez prepad. Med padcem je na vso moč kričala.

Popolnoma je izgubila glavo. Po njej se je pretakal strah brez kančka upanja. Še naprej se je oklepala meča in vreščala. To je torej njen konec. Umrla bo in prav nič ne more storiti. Pomislila je kako bo Oriona potrlo, ko se bo pred očmi pojavilo njeno truplo.

Meč ji je pletel iz rok in poletel k njenemu vratu.

Torej jo bo ubil meč lastne mame. Čakala je, kdaj se bo potopila v temo.

Potem pa nič. Še vedno je padala s polno zavestjo. Takrat je opazila zakaj. Meč je izgubil svojo obliko in se spremenil v nekakšno verižico, ki se ji je zapela okoli vratu.

Njena koža se je vžgala. Gorela je. Dobesedno gorela je. Vpila je v mukah in zdelo se ji je, kot da se njena koža razteza.

Obstala je v zraku in zaslišala krik. Ima prisluhe? Saj ona ne kriči več. Zakaj je nehala padati? Zakaj je gorela? Zakaj ne čuti opeklin?

Pogledala je svoje roke, da bi se prepričala, če jih res nima. Hotela je krikniti, a se ji je iz grla izvilo le rjovenje. Njene roke so bile velike, luskaste in vijolične. Zakaj rjovi!? Natančneje se je ogledala.

Saj to ne more biti res! Ona zmaj?! To ne gre! Ne, ne, NE!