UVOD
Če ne satira, kdo nam bo povedal:
norost, napuh, nizkotnost – kakšna beda
je kriva, da dežela ta čemerna
je v vojni srečnejša kot v času mira?
Kaj da domače zdrahe za državo
so usodnejše kot klanje je krvavo?
Norci renčijo na falote včasih,
v nemilosti pa vsi so vselej častni:
komur je mar naklonjenosti dvora,
dvoru se prejkone ukloniti mora.
Saj mi nad tujci ne bi godrnjali,
če se odrečejo zaslužku, kali:
cel kup zdrah napoveste brez pomote,
ko ta gre ven in oni pride noter.
V senatu o tem brez konca se razpreda,
in ripi se poslanec vsak, seveda.
Kadar zboli politik, ga edina
takoj pozdravi dobra pokojnina:
in to zdravilo predpisuje rada
sleherna krona in prav vsaka vlada.
Pridvorni domoljub se pritožuje,
hudo je, češ, da še nikoli huje,
ko balzam pa, kjer treba, ga pomaže,
takoj nam vsem je neprimemo laže;
potem ko iz rok spolzi mu ključek zlati,
spet znal bo sikati in ropotati.
Kdo naj odpre oči vsem, ki mižijo,
če ni jim samim mar za sleparijo?
Kdo, ki je v času vojn tako rentačil,
zdaj razpihuje vsak razdor domači,
ljudstvo z zavistjo bega in strahovi,
ustreči pa ne zna volji njegovi;
petdeset milijonov kdo potrošil,
pa zdaj kaznuje z mirom se v razkošju?
Kdo, ki so spravili monarha s trona,
so nelojalni, ko se novi okrona?
Satira, išči – in globoko reži,
ker strup je močen, protistrup bolj nežen:
ostra resnica skleni razprtije,
Angleže in vse angleško naj razkrije.
Zbrusi pravični srd na oholi Otok,
odvrni sprijenost s pikro trdoto.
Pokaži Angležem, kdo so in od kod,
izvrtaj, kaj so vzvišeni tako.
Obudi stare čase in prikaži
v pozabi potopljena ljudstva in v laži,
v mladost stare Britanije pohiti,
če pristni Anglež tam najde se znabiti.
Britan’ja zlahka bo ob dobro ime,
od kod prihaja, sama komaj ve:
predstavlja si, da zadnji so kot prvi
njeni lahko po rojstvu in po krvi.
Satira, hiti in se vrni tja,
kjer nage abotnosti so doma,
po izvirnik mračni, pa do dna pekla,
in nam povej, noben kot ti ne zna.
(odlomek iz knjige)
