Poezije Andreine Trusgnach bralcu odpirajo vrata v popolnoma različen svet, to je svet Nadiških dolin. Na prvi pogled se zdi, da v tem svetu pod Matajurjem čas teče počasneje, in to se odseva tudi v Andreininih verzih. Teme in motivi, ki se jih avtorica dotika so najrazličnejši, pomen maternega jezika, najrazličnejši spomini, ljubezen, neokrnjena narava.

Knjigo, ki je izšla v dvojezični, slovensko-italijanski izdaji, je uredila in oblikovala mlada arhitektka in umetnica Elena Rucli, za pregled narečnega besedila in napotke bralcem pa je poskrbela Živa Gruden.

Andreina Trusgnach, iz družine Cekovihv beneški vasici Mali Garmak, je pripadnica slovenske jezikovne skupnosti v deželi Furlaniji Julijski krajini in od rojstva živi v Nediških dolinah. Poezije v slovenskem narečju Nediških dolin je začela pisati pri petnajstih letih in s prehodom v odraslost je še bolj utrdila svojo odločitev, da piše v svojem prvem jeziku: to je zanjo neodložljiva potreba, ljubeča in hkrati trdna oblika ohranjanja tega zaklada.