Knjiga na 312 straneh govori o morju in njegovih prebivalcih, o vsem, kar je okoli njega, kar je nekoč bilo in še bo. Predvsem pa so na tej obali zelo različni ljudje: od Toneta Pavčka do Miroslava Zeia, od Tilna Genova do Petra Bossmana, od Jožeta Štirna do Eda Mihevca od Pie in Pina Mlakarja do Marcella Mastroiannija, od solinarjev do pristanišča.

“V isto reko stopamo in spet ne stopamo. Smo in nismo,” poudarja v zadnjem besedilu, ki ga je napisal, kot pravi, na enem od koncev svoje kariere. Čisto slučajno, morda pa tudi ne, ob izidu knjige avtor praznuje sedemdeseti jubilej.

Knjiga je bogato opremljena s fotografijami in ilustracijami.

O avtorju: 

Boris Šuligoj (1953) je svojo profesionalno življenjsko pot zapisal novinarstvu v najboljšem pomenu besede. Pri Delu se je zaposlil aprila 1978 kot dopisnik s Primorske in isti časopisni hiši ter njenim izdajam ostal zvest polnih 40 let. V Delovi dokumentaciji je shranjenih več kot 30.000 njegovih člankov. Je eno najprepoznavnejših novinarskih peres Dela. Ni bilo omembe vrednejšega dogodka na Obali, ki bi šel mimo njega. “Kamor koli sem vtaknil nos, se je kaj zgodilo,” je pred leti povedal. Na parcelah črne gradnje, na morju incidenti z ribiči, v Luki menjave direktorjev, v infranstrukturi zavlačevanje z drugim tirom, pa premiere v Kopru, razstave v Obalnih galerijah, volitve, delfini, soline …

Je prejemnik nagrade čuvaj Društva novinarjev Slovenije za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva in Delove nagrade za življenjsko delo. Leta 2019 se je upokojil.

Iz medijev:

• Delo, 03. 10. 2023 (Pia Prezelj)