Nemogoče Nine Dragičević je hibridno literarno delo, ki prepleta poezijo, esej, zgodovinopisje, sociologijo in zvočno umetnost v močno, večglasno pripoved o skladateljicah na Slovenskem. Knjiga izhaja iz skoraj desetletnega raziskovanja žensk, ki jih je kulturna zgodovina potisnila na rob ali povsem izbrisala iz kolektivnega spomina.

Avtorica ne sledi klasičnemu biografskemu pristopu. Iz drobcev arhivov, časopisnih zapisov, molkov in odsotnosti ustvarja besedilo, ki govori ne le o pozabljenih umetnicah, temveč tudi o mehanizmih izključevanja, patriarhata in kulturne pozabe.

Knjiga se zavestno izmika žanrskim okvirom. Je hkrati pesniška in teoretska, fragmentarna in ritmična, osebna in politična. Kritiki jo opisujejo kot »udarno«, »pionirsko« in »veličastno«, delo, ki presega ustaljene predstave o tem, kaj literatura sploh lahko je.

V središču knjige je tudi vprašanje zvoka in poslušanja: kdo je slišan, kdo ostane preslišan in kako družba določa, kateri glasovi bodo ohranjeni. Zato Nemogoče ni le knjiga o glasbi ali skladateljicah, ampak tudi pretresljiv razmislek o sodobni družbi, ustvarjanju in možnostih obstoja zunaj prevladujočih struktur.

Beseda založnika: 

Pred nami je prva pesniška knjiga o skladateljicah na Slovenskem. Medtem ko so nas učili, da zgodovina tukajšnjega prostora premore tako rekoč natanko eno skladateljico, Josipino Turnograjsko, jih Nina Dragičević sreča mnogo več, v več stoletjih, v mestih in vaseh. Prihajajo in odhajajo, komajda kaj povedo o sebi ali svojih umetniških aspiracijah. Morda jih ni nihče nič vprašal, morda niso želele povedati, morda so povedale, a so jih zgodovinski procesi izbrisali. Kaj to pove o njih? Kaj pa o nas?

Zorana se je hudo poškodovala v prometni nesreči; ko jo pripeljejo v bolnišnico, osebje pade v šok. Zorana obmolči. V koncertni dvorani pride do škandala, ker se je neka skladateljica predstavljala za bogato vdovo; vsi se stepejo. Skladateljica Vilma Mikek se medtem razburja, ker njeno ime kar naprej pišejo narobe. Tožibabe vztrajajo, da so daleč najboljši bend v Jugoslaviji, če ne kar na svetu. In nihče ne ve, kje, kaj šele, kdo je Marija Zalar. Nina Dragičević pa Nemogoče začne z: »Nikoli ni bilo mišljeno, da se bodo ta življenja zapisala.«

Kar bi lahko bila znanstvena študija, pri Nini Dragičević tudi v formi in jeziku postane inovativno leposlovno delo. Poetična razprava, hibridna književnost. Avtorica prehaja med poezijo in prozo, konkretnim podatkom, esejistično subjektivnostjo in teoretsko preciznostjo, znane forme se razmajejo in nato združijo v en sam silovit tekst.

Vse skupaj se lahko zdi nemogoče. Kot nekaj, kar ni možno, in kot nekdo, ki je možen, a sili v napor preobračanja paradigme. To one tudi so: nemogoče, a še kako tu, kjer smo tudi mi.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• spregledane skladateljice in umetnice
• feministična literatura
• glasba, družba in zgodovina
• hibridna in eksperimentalna literatura

O avtorici: 

Dr. Nina Dragičević je pesnica, esejistka, zvočna umetnica in sociologinja, ena najizrazitejših sodobnih slovenskih literarnih ustvarjalk. Njeno delo zaznamujejo eksperimentalna forma, izrazita jezikovna preciznost ter močna feministična in queer perspektiva.

Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade, med njimi Jenkovo nagrado in Župančičevo nagrado, njena dela pa pogosto presegajo meje med literaturo, teorijo, performansom in zvočno umetnostjo.

Knjiga Nemogoče je bila uvrščena med pet finalistov za Cankarjevo nagrado 2026, eno osrednjih slovenskih literarnih nagrad. Nominirana je bila tudi za veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma (knjiga leta 2025) ter nagrado kritiško sito 2026, eno osrednjih slovenskih literarnih priznanj po izboru literarnih kritikov.