Pripoved o pisatelju Jaroslavu Iwaszkiewiczu skozi oči njegove žene, v duhu njunega časa prepletena s sublimacijami in nedorečenostmi, slika posledice življenja v laži. Distopična zgodba stanje aktualne homofobne poljske politike preslikuje v bližnjo prihodnost. Pravljični segment o nesebičnem prijateljstvu uvaja telo, trpečev bolezni, podobno kot vložna izpoved proosebnega naratorja premagovanju odpora do lastne telesnosti. Knjiga je tudi svojevrsten literarni eksperiment, ki združuje štiri pripovedne konvencije ter kompleksnost sloga dosega s stilizacijo, citatnostjo, leksikalnim razponom od arhaizmov do neologizmov in mestoma lirično jezikovno svežino.