Lovčevi zapiski

Lovčevi zapiski so zbirka kratkih zgodb, ki so najprej izhajale v reviji Sovremenik. Turgenjev, ki je bil po svojih prepričanjih zahodnjak, zagovornik evropeizacije in modernizacije Rusije, se razgalja kot pronicljiv analitik plemiške miselnosti zastarelega ruskega političnega sistema.

Kmet in tlačan postane junak zgodbe, vendar ostaja žrtev gosposke muhavosti in lastne omejenosti.

Satira, metaforičen jezik z mnogimi dialektizmi, arhaizmi in jezikovnimi novotvorbami so le nekatere odlike te knjige.

O avtorju: 

Ivan Sergéjevič Turgénjev (1818–1883), vrhunski mojster jezika in stila. Ruski pisatelj in dramatik plemiškega rodu je zaslovel predvsem z romani Rudin, Očetje in sinovi ter Dim. Kot liberalec se je navduševal nad Zahodno Evropo, kjer je dolgo tudi živel, se družil z mnogimi znanimi francoskimi, nemškimi in angleškimi literati ter nasploh aktivno sodeloval v tamkajšnjem kulturnem življenju. Razglašal se je za ateista, zagovarjal modernizacijo Rusije. Oblasti so Turgenjeva zaprle, vendar je kmalu le dosegel, da je lahko potoval po Evropi. Svoja zadnja leta je preživel v Parizu, v književnem krogu s Flaubertom, bratoma Gonco­urt in Zolajem.