Lucijeva izpoved

Prvoosebni pripovedovalec Lúcio, ki v romanu izpoveduje svojo samoto, strasti in obsedenosti, je mladi pisatelj v Parizu leta 1895, ki nekega dne spozna pesnika Ricarda de Louriera. Prijateljstvo med mladima umetnikoma preraste v iskanje identitete skozi ljubezen, njeno ozadje pa je izrazito nadrealistično vzdušje.

Preobrat nastane, ko Ricardo, nezmožen kakršnegakoli ustaljenega življenja v dvoje, Luciju nepričakovano in povsem iznenada predstavi svojo soprogo Marto. Od tod naprej dogodki v romanu in dejstva, ki jih Lúcio opisuje, postajajo vedno bolj nelogični, občutek, da stvari niso, kot naj bi bile, pa vedno bolj preveva tudi samega Lucija in ga potegne v vrtinec nikoli pojasnjenih vprašanj.

Lucijev poskus, da bi stvarem prišel do dna, ima tragične posledice.

O avtorju:

Portugalski pisatelj Mário de Sá-Carneiro (1890–1916) velja za enega najpomembnejših portugalskih književnikov. Otroštvo je preživel v Lizboni, kjer je bil tudi rojen, študiral je v Coimbri, nato pa je študij opustil in se preselil v Pariz, kjer se je vpisal na Sorbono, a tudi tu študija ni končal. Pesniti je začel pri 12 letih, ko je bil star 15 let, pa je že prevajal dela Victorja Hugoja. Pri sedemnajstih je prevajal Goetheja in Shillerja. S prijateljema Fernandom Pessoo in Almado Negreirosom je pod vplivom kozmopolitizma in evropske avantgarde začel izdajati revijo Orfej (Orpheu), ki je zaradi spogledovanja s futurističnim idealizmom na Portugalskem povzročila pravi škandal.

Mário je živel bohemsko življenje, v sebi pa je bil razdrobljen in preobčutljiv. Ob bližajoči se prvi svetovni vojni, gmotnih problemih in ubadanju z vedno močnejšimi depresivnimi in melanholičnimi razpoloženji si je leta 1916 vzel življenje. Za seboj je pustil precej nenavadno delo, v katerem se obsesivno ukvarja z vprašanji identitete, človeškega bivanja, lepote in umetniškega ustvarjanja.