Moški

Protagonisti protestov so bili predstavniki tretje generacije imigrantov, generacije, ki je bila najbolj francoska, a se je čutila najmanj integrirano in najbolj segregirano. Pisatelj se je v iskanju razlogov povrnil k »izvirnemu grehu« rasne segregacije, k francoskemu kolonializmu, natančneje k njegovi zadnji veliki krvavi epizodi v Alžiriji.

Alžirska osvobodilna vojna je trajala od leta 1954 do 1962 in je zahtevala okoli milijon žrtev, opustošila je to magrebsko državo, vnesla teror na francoskem ozemlju in fizično in psihično pohabila na tisoče mladih francoskih vojakov. Eden takih je tudi osrednji lik tega romana.

Iz spremne besede Tanje Lesničar-Pučko:

… Posledice alžirsko-francoske vojne so bile večplastne in so politično močno destabilizirale Francijo. Vojna se je delno preselila na francosko ozemlje, kjer so na veliko šikanirali nekdanje prebivalce Alžirije. Država in nacionalistične skupine so z njimi brutalno obračunavale in Francija je v sedemdesetih letih prvič doživela tudi vrsto terorističnih napadov; tudi to obdobje je pozneje postalo del zatajene francoske novejše zgodovine.

In v to rano, osebno in družbeno, dregne Mauvigner s svojim romanom. V rano, ki, kot v uvodnem citatu pove Genet, lahko postane človekova »notranjost«, ki jo bo »nato napihoval, jo polnil«. Zdi se, da enako lahko velja tudi za družbo, ki rane ne celi, ampak jo napihuje in se z njo povsem poistoveti.