Nekje na jugu Balkana

Ker se te ne ujemajo s slovenskimi običaji nastane konflikt mentalitet. Družina se razide in mati je prepuščena na milost in okrutnost življenja. Revščina in romanje za boljšim življenjem jo psihično in fizično izčrpata in odloči se za samomor z utopitvijo v reki. Roman prikazuje bridko borbo za boljše življenje in žalostno opazovanje “razvitejše Slovenije” ob stiskah svojih “južnih bratov”.

O Avtorici:

Nada Šribar je bila rojena 15. 3. 1955 v Bihaću, v Sloveniji pa živi že 46 let. Po poklicu je trgovka, sedaj je upokojena; mati sina, ki živi v domu za slepe Trnovska vas pri Ptuju. Rada piše in črpa tematiko iz bližnjega dogajanja, pa tudi iz svoje zgodnje mladosti.

 Odlomek:

Ko je pripotovala v deželico, obljubljeno za izpolnjevanje drobnih in velikih želja, je poiskala podjetje, kjer je bil Marko zaposlen. «Dober dan, sem žena in otroka sta njegova, pomagajte mi, prosim.«

»Ja, gospa, usedite se, dokler ne pride Toni,« je rekel direktor podjetja, okrogel kot žoga, saj je s težavo skrival za mizo veliki trebuh, ki je bil posledica udobja in dobrega življenja. Nataša je opazovala razkošno opremljeno pisarno z velikim razvejanim fikusom, modrimi žaluzijami, rdečo okroglo preprogo pred mizo in debelega direktorja. Čez celo dolžino stene je bil postavljen regal s hišno knjižnico, v kotu pa sta stala udobna fotelja. Nataša je bila utrujena, bolele so jo noge, žgalo jo je v podplatih, imela je občutek, da stoji na šivankah, v naročju pa ji je spala dveletna deklica.

»Oprostite, ali se lahko usedem na fotelj v kotu?« Direktor jo je pogledal, kot da bi mu bilo čudno, da jo bolijo noge! Verjetno si je mislil, saj je vendar še mlada, in je leno odgovoril: «Lahko se usedete! Vsekakor!« Mali Zoran je zaspal na tleh, na rdeči okrogli preprogi, v pisarni debelega in brezčutnega direktorja podjetja Pionir.