Napisan je kot dnevniška pripoved v obliki dialoga med babico Nedjeljko z vzdevkom Non–Oui in vnukinjo z istim imenom. Pogovarjata se v babičinem maternem jeziku, ki se ga je izmed vseh družinskih članov naučila le vnukinja, dogodki pa se odvijajo v nelinearni strukturi in zajemajo daljše obdobje med letoma 1938 in 2016. Dogajanje se seli iz preteklosti v sedanjost in nazaj.
Slikovit pogovor s čarom spokojne enostavnosti odkriva življenji dveh različnih žensk in globoko medgeneracijsko vez. Razmišljata o medkulturni ljubezni, zasebnem življenju in družini, pa tudi o širšem družbenem življenju, o vojni, fašizmu, politiki, nestrpnosti do tujcev, migracijah, o tem, da se zgodovina ponavlja.
Smo priče zgodbi o Evropi, kakršna je bila in kakršna je, tako v osebnem kot v kolektivnem življenju.
O avtorici:
Lidija Dimkovska (1971) je končala študij primerjalne književnosti v Skopju in doktorirala iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti, kjer je delala kot lektorica za makedonski jezik. Od leta 2001 živi v Ljubljani. Je urednica za poezijo dvojezične elektronske revije www.blesok.com.mk. Kot štipendistka Ad future je bila med letoma 2005 in 2006 zunanja sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo na SAZU. Med letoma 2009 in 2012 je kot docentka honorarno predavala Svetovno književnost na Fakulteti za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici. Članica je Makedonskega društva pisateljev, makedonskega PEN-a, Makedonskega društva prevajalcev, mednarodne žirije za nagrado Vilenica, DSP in mednarodne nagrado za življenjsko delo na področju poezije »Herbert«, Varšava, Poljska. Prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik. Njena dela so prevedena v številne tuje jezike, prejela je vrsto domačih in tujih nagrad.