Petrova imperatorica II.

Napočil je čas preobrata. Katarina, za katero se je do zdaj zdelo, da živi v senci Petra Velikega, se končno prebije v ospredje in zavzame položaj, ki ji je bil že od vsega začetka namenjen: postati prva ruska imperatorica. Cena tega vzpona pa ni majhna: Petrova oblastniška norost marsikoga stane življenja, Katarino pahne na rob obupa, sooči pa jo tudi z vprašanjem, kaj pomeni vladati tako mogočnemu imperiju. Jo izkušnja moči osvobaja ali omejuje? V koga se je prelevila Marta Helena Skowrońska?

O avtorici:

Litovska pisateljica Kristina Sabaliauskaitė (1974) je študirala umetnostno zgodovino in prejela naziv doctor honoris causa Vilenske akademije upodabljajočih umetnosti. Med letoma 2002 in 2010 je živela v Londonu, kjer je delovala kot zunanja dopisnica in kolumnistka za največji litovski časopis. Leta 2008 je izdala prvenec Silva Rerum. Roman, pisan v slogu večgeneracijskih kronik litovskega in poljskega plemstva, je takoj postal prodajna uspešnica in prejel nagrado Jurge Ivanauskaitė. Podobno se je zgodilo tudi z avtoričinim drugim knjižnim projektom Petrova imperatorica: ta je kmalu po izidu 2019 postal prodajna uspešnica.

Recenzija Bukla: 

Leta 2021 je izšel prvi del prevoda romana Petrova imperatorica (2019), v katerem je litovska pisateljica Kristina Sabaliauskaitė (1974), umetnost­na zgodovinarka, sicer pa avtorica izjemnih zgodovinskih romanov in fenomenalnih knjižnih uspešnic, ki so navdušile tudi literarne kritike, v navdahnjenem, literarno izbrušenem slogu zapisala prvoosebno izpisano zgodbo Katarine I. (1684–1727), prve ruske imperatorice, po rodu iz Litve, ki se v predsmrtni vročici predaja spominom na svoje živopisno življenje. Zdaj je izšel še drugi del te polnokrvno in prvoosebno pisane literarizirane (avto)biografije, ki je v Litvi v prvega pol leta po izidu (leta 2021) kar sedemkrat ponatisnjena, v njem pa Katarina, za katero se je do zdaj zdelo, da živi v senci Petra Velikega, končno pridobi samozavesti in drznost, se začne prebijati v ospredje in potem – s kronanjem – tudi zasede položaj, ki ji je bil že od vsega začetka namenjen: postati prva ruska imperatorica. Seveda na tej poti padajo glave, kar je tudi posledica Petrove oblastniške norosti, Katarina si zdaj – tudi zaradi položaja – poželi tudi ljubimce, njeno življenje pa niha od obupa do evforije, ob tem pa je na koncu, ko je bila že tako debela, da so jo za hrbtom začeli klicati Carica Sodček, soočena tudi s temeljnimi vprašanji vladanja samega po sebi. Roman, ki s prvim delom tvori popolno poletno branje.

Samo Rugelj, Bukla 173–174