Repe je začel knjigo pisati že pred koncem Kučanovega prvega mandata, misleč, da bo tudi zadnji. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil. Tako je prva prava monografija o Kučanovem življenju in delu izšla šele trinajst let po izteku njegovega drugega predsedniškega mandata.

Četudi so v knjigi tudi prvine, značilne za biografska dela, je to predvsem zgodovinska monografija. Ne zajema zgolj obdobja obeh predsedniških mandatov, kakor utegne kdo pomisliti zaradi naslova, temveč mnogo daljše obdobje, vse od Kučanovega otroštva do danes. V knjigi so objavljeni tudi številni dokumenti, izjave in pričevanja, odlomki iz knjig, časopisov, spletnih medijev idr., ki podrobneje osvetljujejo Kučanov čas in okoliščine, v katerih je deloval predvsem kot politik.

Ali bo Kučan kdaj sam objavil spomine, je malo verjetno. Svojega zasebnega življenja ni nikoli razgaljal pred očmi javnosti, naklonjenosti volivcev ni niti poskušal privabljati z nenavadnimi, na prvi pogled všečnimi prijemi, nikoli si ni privoščil »ekscesov«, kakršni so na aktualni politični sceni malone na dnevnem redu. Morda se je zato komu zdel dolgočasen in premalo karizmatičen politik, večini pa sta njegov mirni in dostojanstveni nastop pred sodržavljani ter premišljeno politično delovanje vlivala upanje in zaupanje, da v politiki vendarle ni vse tako slabo, kot se zdi. Oba predsedniška mandata je dobil gladko, volišč v drugo sploh ni bilo treba odpirati – to ni uspelo nobenemu izmed njegovih naslednikov.

»Z dovolj gotovosti je mogoče reči,« piše Repe v zaključku, »da je Kučan tako v prvem kot drugem predsedniškem mandatu za večino ljudi ostal politična in moralna avtoriteta in da se je uveljavil kot tedaj verjetno edini slovenski državnik, zmožen zmehčati marsikateri negativni politični pritisk, ki bi povzročil nove delitve v družbi ali poglobil stare, da pa je bil pri svoji politični dejavnosti ujet v politični tok, ki njegovim idejam dostikrat ni bil naklonjen. Ne nazadnje so ga omejevala tudi predsedniška pooblastila, kot so jih prav zaradi njega zapisali v ustavo. Najbrž ni zgrešena niti ugotovitev, da so mu ljudje izkazovali več zaupanja in spoštovanja kot pa politične elite.«

O avtorju:

Božo Repe je redni profesor za sodobno slovensko zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo raziskovalno področje so sodobna slovenska, južnoslovanska in srednjeevropska zgodovina. Ukvarja se tudi z vprašanji pouka zgodovine v šoli. Je avtor ali soavtor številnih knjig in učbenikov, mdr. Obračun s Perspektivami (Ljubljana 1990), »Liberalizem« v Sloveniji (Ljubljana 1992), The Repluralization of Slovenia in the 1980s (soavtor, University of Washington, Seattle 2000), Slovenci v osemdesetih letih (Ljubljana 2001), Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana 2002), Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (tri knjige, Ljubljana 2002–2004), Oris sodobne obče in slovenske zgodovine (soavtor, Ljubljana 2003), Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi socializma (Ljubljana 2003), Sodobna zgodovina (učbenik, več izdaj), Prelom. Svet in Slovenci 1914–1918 (soavtor, Ljubljana 2005), Kriza. Svet in Slovenci od konca prve svetovne vojne do srede tridesetih let (soavtor, Ljubljana 2008), Resistance, Suffering, Hope. The Slovene partisan Movement 1941–1945 (soavtor in sourednik, Ljubljana, Trst 2008). Leta 2015 je izdal monografijo S puško in knjigo. O Slovencih med drugo svetovno vojno.