Hierarhija se posebej osredotoča na negotovost v simbolnem, kot se manifestira v sodobni umetnosti in poeziji, v perspektivah drugačnih izkušenj in drugačnih časov. Komeljevi eseji poskušajo zarisati krizo, ki jo danes razbiramo v nemoči soočanja s simbolnim, obenem pa poskušajo v manifestacijah, povezanih s to nemočjo, odkrivati tudi tendence, ki bi lahko peljale onkraj.

V knjigi najdemo naslednja besedila:

• Misel in diskurz (misel je po avtorju „resnična“ ravno v toliko, kolikor ni zvedljiva na avtomatiziran učinek diskurza in njegovih kontekstov),
• Kaj je ustvarjanje? (avtor izhaja iz kritike današnje recepcije Duchampa in poskuša v tem, v čemer večina interpretacij vidi negacijo ideje ustvarjanja in redukcijo umetnosti na njeno vlogo v družbenem sistemu, prepoznati ravno nasprotno: afirmacijo ustvarjalnega principa v čisti obliki in manifestacijo samote),
• Umetnost in kapitalizem (tudi v tem besedilu sta izkušnja samote in izkušnja svobode, ki se jima današnja deklarativno protikapitalistična umetnost odpoveduje, prepoznani kot nujni temelj „resnične umetnosti“),
• Estetska vzgoja in estetizacija (klic po „estetski revoluciji“, ki širi senzibilnost onkraj ujetosti v meje človeškega sveta in edina lahko preseže začarano kroženje med „estetizacijo politike“ in „politizacijo estetike“),
• Rojstvo torture iz duha moderne umetnosti? (esej o bizarnem arhitektu-mučitelju Laurencicu oziroma Lavrenčiču iz španske državljanske vojne; avtor polemizira s tezo Borisa Groysa, da je Lavrenčičevo delo izpolnitev tendenc Kandinskega, in poskuša pokazati, kako je njeno izhodišče reduktivno pojmovanje umetnosti, značilno za dominantni diskurz današnjega umetnostnega sistema),
• O novem ikonoklazmu (analiza številnih ikonoklastičnih praks novega tisočletja, ki predstavljajo simptom popolne ideološke ujetosti v podobe in ne morda osvobojenosti od njih),
• O jeziku sovraštva (izhajajoč iz Pasolinijeve knjige La Divina Mimesis, avtor redefinira aktualno kategorijo sovražnega govora in pokaže na njene paradokse v „dominantnem diskurzu“),
• Samota in večnost (dialog z obsežnim literarnim opusom vrhunskega sodobnega pisatelja, Prešernovega nagrajenca Zorka Simčiča),
• Hierarhija (na podlagi Dionizija Areopagita in Danteja poskuša avtor pokazati, kako se nekatere temeljne tendence današnjega časa, ki poskušajo biti emancipatorne, ujamejo v svoje nasprotje prav zato, ker jim manjka vertikalno razlikovanje med „višjim“ in „nižjim“).

O avtorju:

Miklavž Komelj (1973) je pesnik, esejist, umetnostni zgodovinar, teoretik in kritik ter prevajalec. Doktoriral je iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Avtor številnih pesniških zbirk in drugih knjig, za katere je prejel večino najvidnejših nacionalnih nagrad: nagrado Prešernovega sklada, Veronikino, Jenkovo in Župančičevo nagrado, v letu 2021 tudi nagrado čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus. Objavil je vrsto znanstvenih člankov in esejev s področja umetnostne zgodovine in teorije, literarne zgodovine in filma ter vrsto kritičnih, tudi polemičnih zapisov, sodeloval na domačih in mednarodnih literarnih festivalih in znanstvenih simpozijih ter imel več odmevnih javnih predavanj. Veliko tudi prevaja, predvsem poezijo; knjižno so izšli njegovi prevodi iz španščine (C. Vallejo, A. Pizarnik), portugalščine (F. Pessoa), italijanščine (P. P. Pasolini), angleščine (D. Barnes) in črnogorščine (P. P. Njegoš), prevaja pa še iz nemščine, ruščine in srbščine.

Nagrade: 

• nominacija za Rožančevo nagrado 2023 za najboljšo esejistično knjigo zadnjega leta.