Štefan Jerebic  se je rodil 19. 8. 1941 v prekmurski vasici Hotiza. Mama Marija in oče Mihael Jerebic sta bila starša dvanajstim otrokom, ki sta jih vzgajala v skromnosti in veri. Štirje otroci so umrli že v mladosti. Oče Mihael je bil samonikli knjigovez, vendar so se večinoma preživljali s kmetijstvom. Živeli so v tipični prekmurski hiši, zgrajeni iz blata. Mladi Štefan je bil sicer bolj samosvoj, vendar zelo bister, zvedav in ukaželjen, zato mu je stric duhovnik po materini strani, ki je služboval v Kaliforniji, omogočil šolanje v samostanu Sveučelišta u Zadru. Ker druge možnosti za šolanje zaradi finančnih omejitev doma niso imeli, je na prisilno šolanje pristal, vendar ga je po štirih letih, dva meseca, preden je zaključil prvo stopnjo (danes podobno kot klasična gimnazija), zapustil brez pojasnila. Ta dogodek je hudo skrhal odnose med sinom in starši, krivdo brez greha in skromnost pa je nosil s seboj vse do svoje smrti. Čeprav cerkvi ni bil naklonjen, je še pred smrtjo, že bolan, obiskal Izrael.

Bil je navdušen planinec, ljubitelj narave in smučar. Bral je Marxa, občudoval umetnost, leposlovje, še zlasti je bil podkovan v zgodovinopisju in zemljepisu. Med bivanjem v Kranju je bil reden gost kinematografov. Veliko je potoval, največkrat se je po Sredozemlju odpravil kar s kolesom. Posebno mesto v njegovem življenju je zasedala nenavadna veda, astronomija. Imel je odličen posluh za glasbo.

Ima dva otroka. Nekaj let je živel na avstrijskem Koroškem, približno po 7 let v Novi Gorici in kasneje v Kranju, več kot 30 let pa je preživel v Oseku pri Šempasu z isto izvenzakonsko partnerico. Zadnjih 10 let svojega življenja se je  boril z levkemijo in 24. 6. 2012 umrl v šempetrski bolnišnici.

(Igor Mavčič: O Avtorju)