Njeni sogovorniki so bili: Vuk Drašković, Predrag Miki Manojlović, Mirjana Karanović, Kornelije Kovač, Branka Petrić Fehmiu, Velimir Bata Živojinović, Stanislav Hočevar, Svetlana Ceca Bojković, Dragan Džajić, Dušan Kovačević, Toma Fila, Ljubiša Samardžić, Milena Dravić.

Predgovor avtorice:

Po srečnem spletu usode sem med letoma 2010 in 2014, globoko v četrtem desetletju svoje novinarske kariere, velik del časa poklicno in zasebno preživljala v Beogradu, mestu, ki je bilo nekoč prestolnica skupne države. Srečo omenjam, ker bi drugače metropole, ki mi je bila, še preden sta vojna in razpad Jugoslavije za dolga leta povsem potrgala vezi, kljub mojim občasnim časnikarskim izletom vanjo bolj ko ne daljna in tuja, nikoli prav ne spoznala in ji dala priložnosti, da mi s svojimi plusi in minusi vred zleze pod kožo. Predvsem pa ne bi bila, saj mestu vedno in povsod vdihujejo dušo ljudje, srečala toliko zanimivih posameznikov, ki so si zaslužili, da vklopim magnetofon in njihove pripovedi podelim s svojimi bralci v Večeru.

V štirih letih se je nabrala komajda pregledna kopica novinarskih prispevkov, izmed katerih so mi še posebno ljubi izčrpni intervjuji z izpostavljenimi osebnostmi z različnih področij. Nekatere med njimi so bile kot zvezde sestavni del mojih spominov na mladost v, če si sposodim Aleša Debeljaka, jugoslovanski Atlantidi, druge sem spoznala čisto na novo. Nobenega posebnega načrta pri tem, kako sem jih izbirala za pogovor, nisem imela, nikakršne želje po p(r)odajanju sentimenta, imenovanega jugonostalgija, in prav tako ne po pogrevanju starih mednacionalnih zamer. Vodila sta me le radovednost, kaj imajo povedati, in trud, da bi me bilo kot spraševalke v intervjujih le toliko, kot je neizogibno, torej čim manj, spraševanih pa čim več.

Skozi Večerovo prilogo V soboto se je tako sprehodilo kar nekaj deset beograjskih sogovornikov od igralskih legend prek slavnih odvetnikov do svetovno znanega nogometaša pa tudi katoliški nadškof v Beogradu, Slovenec. Ker se mi zdi škoda, da bi ostale njihove besede ujete zgolj med porumenele odložene časopisne strani, je zdaj pred vami jagodni izbor, torej približno tretjina v Večeru objavljenih intervjujev. Priznati moram, da je bilo izbiranje, koga uvrstiti v knjigo in koga ne, težavno opravilo, in zavedam se, da sem pri tem zagrešila, čeprav nehote, prenekatero krivico. Od bralk in bralcev, postavljenih pred izbiro, ali seči po knjigi ali ne, je zdaj pretežno odvisno, ali bo ta krivica nekega dne lahko popravljena in bo izšla še druga knjiga beograjskih pogovorov.

Mnenja o knjigi: 

Sijajni odgovori ljudi, ki imajo kaj povedati. Lahko povejo, ker odgovarjajo na vprašanja, ki odpirajo dušo. Ujet duh tega mesta, ujet duh teh ljudi. – Milada Kalezić

To knjigo je treba preprosto – brati! Kajti intervjuji Darke Zvonar Predan so tiste vrste novinarstva, ko je bilo to še žlahtna radovednost in odlično pisanje, kar je danes v medijih redkost. Kakšna sreča, da se je jagodni izbor iz Večerove priloge preselil med knjižne platnice! Sreča za novinarko, intervjuvance in njihove bližnje, sreča za študente novinarstva in tiste, ki mislijo, da že znajo. Predvsem pa sreča za bralce, da se lahko potopimo v zanimive svetove in ustvarjalno življenje, vredno naše pozornosti za zmeraj. – Manca Košir

So me kdaj zmerjali, da sem jugonostalgik, in me hoteli s tem politično diskvalificirati. Seveda sem ponosen, da imamo svojo državo, in sem še vedno nestrpen do nacionalizma (nemškega, italijanskega, srbskega, hrvaškega, slovenskega …), ki se je še zmerom, zlasti med velikimi narodi, končal tragično. Dejstvo pa je, da sem pol stoletja preživel v Jugi. Zaradi pristnih prijateljskih, pisateljskih, gledaliških, zgodovinskih, turističnih skupnih doživetij in slovanskih korenin sem – jugonostalgik. Zdaj mi je na te “rane” nalila zdravilne kapljice Darka Zvonar Predan. Pogovarjala se je z ljudmi, ki sem jih skoraj vse poznal. Mnogi so zelo ranjeni. Pametnih, ustvarjalnih, junaških ljudi ob sotočju Save in Donave ni nikoli manjkalo. Toda ne le njihovi odgovori, tudi Darkina vprašanja zvenijo strpno, poglobljeno, neprovokativno, a zato nič manj vztrajno ne vrtajo v srž resnice, človečnosti, v zgodovino. – Tone Partljič

–> Vabljeni tudi k branju Darkinih Tržaških pogovorov.