Prvoosebno napisana zgodba ni le enostavna pripoved, namenjena manj zahtevnemu bralcu. Zadovoljila bo tudi tiste, ki v romanu iščejo več, ki razmišljajo o vzporednicah z lastnimi izkušnjami, z demoni in mnogimi vprašanji, na katera ni mogoče najti enostavnih odgovorov.
Nočne more mu oživijo potlačene spomine na podvodni ribolov v odročnem jadranskem zalivu. Pred sedemnajstimi leti je na otoku Hvar s še tremi ribolovci naletel na nenavadno vasico, katere prebivalci varujejo temačno skrivnost. Kmalu četverico posrka grozljiv blodnjak dogodkov, ki vzame mero njihovi človečnosti in jih za vedno spremeni.
Pa je skoraj dve desetletji starim spominom sploh mogoče zaupati? Ko se v njihovo tkanino vpletejo niti tragičnih dogodkov, ki so se zgodili pred kratkim, se začnejo postavljati vprašanja in rojevati dvomi. Kateri demoni so resnični in kateri izhajajo iz nas samih? Ali bi ranjen razum raje sprejel težavno resnico ali osvobajajočo laž?
Odgovor se skriva na dnu strašljivega zaliva.
***
O avtorju:
Aljoša Hancman kot študent računalništva in informatike na univerzi v Mariboru leta 1998 začne delati kot prevajalec in novinar za revijo PC Gamer (kasneje PC Format). Do konca študija leta 2003 nadaljuje sodelovanje. Po zaključku študija se poda v programerske vode, kjer zdrži dobro leto, nakar ga spet zanese v novinarstvo. Štiri leta je bil glavni urednik revije PC Format, medtem piše številne članke in kolumne še za druge slovenske revije (FHM, Mama & dojenček, Hiša in dom, Maxim,…). Kasneje uspešno žonglira programiranje in pisanje, tako je leta 2015 izšel prvenec: otroška knjiga Zaklad pod Hribom.
Od leta 2017 kot programer dela v sosednji Avstriji. Ves čas pa… piše.
***
Odlomek iz spremne besede:
Pisatelj je spreten pisec, ki stopnjuje napetosti iz stavka v odstavek in v naslednja poglavja, da je branje težko preložiti na naslednji dan. Prvoosebno napisana zgodba ni le enostavna pripoved, namenjena manj zahtevnemu bralcu. Verjamem, da bo zadovoljila tudi tiste, ki v romanu iščejo več, ki razmišljajo o vzporednicah z lastnimi izkušnjami, z demoni in mnogimi vprašanji, na katera ni mogoče najti enostavnih odgovorov.
Roman odlikuje uporaba simbolov, svežih metafor in prispodob. Najpogosteje izpostavljen simbol je oko. Simbol je poznan iz starodavnih kultur. Verjeli so, da simbolizira svetlo prihodnost, moč, oblast, preobrazbo, vsevednost in še mnogo več. Je vez med dobrim in zlim, kjer dobrota premaga zlo. Simbol očesa je prevzelo tudi krščanstvo. Ujeto v trikotnik simbolizira sveto Trojico. Teoretiki zavesti ga povezujejo s tajnimi združbami (iluminati). V sedanjem času bi ga bilo mogoče uporabiti kot prispodobo za »velikega brata«, ki nadzira vsak naš korak.
Naj se ustavim ob večpomenski besedi dno, ki jo je pisatelj izbral za naslov romana. Dno lahko razumemo pragmatično kot na primer dno posode, lahko je oznaka za dno družbe in v prenesenem pomenu kot čustvena prizadetost. Na kateri strani je bolj (ne)varno, na gladini ali pod njo? Življenje je kot ozka brv. Če ti korak spodnese na levo ali na desno, zgrmiš v prepad. Je pod gladino bolj varno? Na koncu je dno in tam tekmuješ sam s sabo z enim vdihom do konca. Človek je sam od rojstva do smrti, medtem ko je ujetnik svojih misli. Ves čas presoja svoje odločitve: Človeška duša je kot morsko dno. Dokler se ne potopiš dovolj globoko, ne moreš zares vedeti, kaj te čaka tam spodaj. Naš razum skriva nerešljive uganke. Možgani so mogočno sito resničnosti, ki se poigrava z našimi spomini, z nam neznanim načrtom pozabljajo dejstva, ki ne bi nikoli smela biti pozabljena in jih nadomeščajo z dogodki, ki niso nikoli obstajali zunaj naše domišljije. Ovire za racionalno razmišljanje poleg vznemirljivosti adrenalinskih doživetij predstavlja družba oziroma druščina prijateljev: Sam bi se odločil racionalno, se izognil nevarnosti, v družbi pa … Zakaj rine človek tja, kjer je nevarno, celo prepovedano, čeprav ve, da to zanj ni dobro? Zakaj podleže črednemu nagonu v smislu, kdor ni z nami, je proti nam? Morda se boji osamljenosti, zavrnitve, in ker hlepi po priznanju in ljubezni.
Glede na vse navedeno je mogoče skleniti, da je to, kar je pisatelj Aljoša Hancman napletel in prepletel v romanu Dno, verjetno in morda celo resnično. Seveda ni pomembno, če so dogodki, kraji, protagonisti in antagonisti izposojeni iz drugih kultur ter drugih krajev, ali prihajajo iz oddaljenega časovnega obdobja.
Čar pisateljevanja je prav v svobodi bogatega domišljijskega sveta, ki iz znanih besed in dejstev ustvari novo zgodbo, novo umetnino.
Dr. Vlasta Črčinovič Krofič
Iz medijev:
