Nives Vidrih zadnjih dvajset let predstavlja češko književnost v različnih medijih. Doslej ji je izšlo enajst knjižnih prevodov iz češčine (Škvorecký, Hrabal, Šotola, Kratochvil, Werich, Viewegh itd.).

Magda je bila užaljena. To ji je šlo od rok. Imela je nenavadno veliko glavo, temno grivo, rjavo polt, oči, obrobljene s črno črto. Kadar je bila užaljena, in to je bila zdaj do obisti, je okamnela v staroegipčansko slikarijo. Pred menoj je zdaj v Aju visel otrpel profil Meritamone, žene Seneferja – tipična slika osemnajste dinastije, za katero je značilna debela črta in način risanja. "Kaj je?" me je premerila hladno in omalovažujoče. "Oprosti, prosim. Ne smejem se temu, da si iz Sušic. Samo spomnila sem se enega trapastega štosa. Veš, da je Havel spet nekoga pomilostil? Enega fanta, ki je umoril svoje starše. Ker je zdaj revček sirota." Na Magdinem obrazu se ni premaknila niti mišica. Zagledala sem se v njene egipčanske oči – in naenkrat se me je dotaknila smrt. Dotaknila? Primazala mi je eno tako, da sem se opotekla. "Oprosti, moram …" sem se skušala izviti iz njenega objema. "Popila sem … precej, danes." S poslednjimi močmi sem se nakremžila. "Sušice gor, Sušice dol. Stavim, da bi rada v Prago." …