Tam se sreča z dvema pri Hočevarju še neuporabljenima temama, s homoseksualnostjo in sodobno umetnostjo: tudi o njiju ima junak posebno mnenje, ki se kajpada lepo ujema z njegovim siceršnjim “svetovnim nazorom”. Junak tudi dopolni petdeseto leto, kar je izgovor za “metafizična” junakova razmišljanja o smislu življenja in iztočnica za njegovo “spreobrnitev”.
Pripoved je napisana v prvi osebi, kot pripoved prijatelju, s katerim junak poviseva (kje drugje?) v gostilni. Enaka kot v prejšnjih dveh romanih je posebna raba pogovornega jezika (kletvice, narečja, mašila), s katero avtor doseže odlično karakterizacijo svojih oseb, še zlasti glavnega junaka. K preciznosti jezikovne rabe nedvomno pripomore avtorjeva praksa pisanja dramskih besedil in dialogov. Izviren je tudi zapis tega jezika.
Hočevarjeve tekste preveva humor, pravzaprav črni humor, s katerim cepi svojo neusmiljeno kritiko malomeščanskih in lumpenproletarskih vrednot. Pri tem nikakor ni moralizatorski ali patetičen, prav narobe. In prav to je ena največjih odlik tega zelo posebnega pisca v slovenskem jeziku.