Senčni ples

Senčni ples pa ni le zgodba o Trstu, namišljenem naselju Šentmaver, o Silvanu Kandorju, njegovih bratih Sandru in Bertu, materi Zofiji, dijakih slovenske gimnazije, profesorju de Martinisu in njegovi hčerki Nori, slovenski renegatki brez imena, ki jo Kandor in Ardenjak imenujeta kar »hudič babji« in ki se razglaša za madžarsko emigrantko, o Grudovarju, Edvardu, užaljenem peku Maksu Vencelliju ter ostalih.

Je predvsem zgodba slovenskega tržaškega človeka na intelektualnem, gospodarskem in eksistencialnem prepihu, ko je slovenski posameznik trepetal pred povratkom italijanske države, ki jo je poznal le po dvajsetletnem fašističnem raznarodovanju.

Senčni ples nam prinaša univerzalno sporočilo. O tem, da je prestal test časa in presegel meje, med drugim pričajo prevodi, hrvaški iz leta 1981 Sjene koje plešu, in italijanski iz leta 2015, La danza delle ombre.

O avtorju: 

Alojz Rebula (1924–2018) je bil v Šempolaju pri Trstu rojeni pisatelj, esejist in publicist. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Višek Rebulovega literarnega ustvarjanja predstavljajo romani Senčni ples (1960), V Sibilinem vetru (1968), ki je v italijanskem prevodu dobil mednarodno nagrado Acerbi, in Nokturno za Primorsko (2004), nagrajen s kresnikom. Alojz Rebula je že leta 1995 prejel Prešernovo nagrado za literarni opus, leta 2009 pa je postal redni član SAZU. S soprogo Zoro Tavčar je leta 2015 objavil knjigo spominov Dve mladosti, ena ljubezen.