Sodobniki so zbirko, v katero je petindvajsetletni avtor uvrstil mladostna dela – »pene na razburkanem življenju, ki se zdaj umirja« – sprejeli z blagim posmehom, kot delo diletanta, prikupno otročjega salonskega leva.

Beremo jo lahko kot zastrto avtobiografijo, umetnikov mladostni portret. Še jasneje kot Proustov zasebni psihološki profil pa se v zbirki izrisuje njegov pisateljski razvoj. To je eno tistih mladostnih del, v katerih je kljub začetniški okornosti – ali pa ravno zaradi nje – mogoče uzreti kal nečesa velikega.

Z osnovnega literarnozgodovinskega stališča so Radosti in dnevi obstranski, pa zato še toliko značilnejši primer dekadentne književnosti, napisan pod močnim vplivom Roberta de Montesquiouja, pesnika in esteta, ki je zrelemu Proustu navdahnil enega najpomembnejših likov cikla V iskanju izgubljenega časa, barona Charlusa.

Bralcu, ki vsaj v obrisih pozna Proustov poznejši opus, se v tem na prvi pogled neobetavnem pisanju razkrijejo nekatere ključne teme vélikega cikla: privlačnost površnega svetovljanskega življenja na eni in klic umetnosti na drugi strani, begotnost spominov, neustavljivost časa, ljubosumje kot gorivo za ljubezen, prebujanje kot iskanje meje med otipljivo in nesnovno resničnostjo, tesnobnost smrti …

Če se izrazimo v slogu mladega Prousta: brstje na lipi, ki bo obrodila cvetje za znamenito skodelico čaja.