Roman se začne z Bojanovim notranjim bojem, ki ga sproži povabilo k delu z begunskimi otroki in mladino. Čeprav sprva zavrača idejo, se le spoprime z lastnimi težavnimi spomini na travme beguncev iz Bosne, s katerimi je delal pred desetletji. Njegovo pisateljsko ustvarjanje, želja po povezovanju z drugimi in borba proti samoti oblikujejo središče zgodbe. Bojanova pot v svet beguncev odraža tako osebno kot kolektivno zgodbo o izgubi, upanju in iskanju smisla v življenju, ki ga preveva težka zgodovina.
Odlomek:
»No, dobrodošli, jaz sem T., vodja begunskega centra za zdaj, vi ste pa B. B., ne. Na javna dela ste razporejeni in boste zaenkrat delali v dežurni pisarni. Malo počakajte zunaj, da uredimo ene stvari, potem se bova v miru pogovorila v moji pisarni, tu na levo. Zdaj ne utegnem, saj vidite. Bo malo za počakati,« je strogo rekla. Komaj sem uspel vse potrditi in kimati. Šel sem ven in se malo razhodil po hodniku. Siva vrata so se odpirala, da sem lahko videl spalnice, ženske, moške, otroke. Jutranji direndaj se je začenjal. Na koncu hodnika so bile umivalnice, po vojaško pač. In videl sem mlajšo žensko, ki je prišla z brisačo, ogrnjeno čez lase. Šla je čisto mimo mene, dišala je po milu, po šamponu. Zavrtela je oči, se ustavila in mi rekla:
»Kaj delaš tu, si dezerter, a?« To me je presenetilo. Pojasnil sem ji, da bom tu delal, da sem domačin, da …
»Ma ne sekiraj se, se opravičujem, jaz sem Lejla iz Sarajeva, evo roke,« je prostodušno rekla in sem sprejel gladko, mehko roko. In takoj me je povabila na kavo v njihovo sobo, kjer je bilo še pet žensk in trije otroci. Pa sem ji pojasnil, da morda kdaj drugič, da zdaj čakam, da me pokliče šefica. Pa je takoj pripomnila, da je zajebana, da nima pojma, kaj vse so morali prestati, preden so pristali tu. In mimogrede mi je navrgla, da so jim rekli, ko so organizirali konvoj, da grejo v hotele v Slovenijo, potem pa to.
O avtorju:
Bojan Bizjak, rojen 1959, živi in dela v Ajdovščini. Zaradi močne slabovidnosti je imel veliko težav pri ustrezni zaposlenosti, kljub študiju filozofije, primerjalne književnosti, psihologije pa ni dokončal, a je kljub temu ustvarjalen. Delal je za lokalni radio, časopis in vodi šolo kreativnega pisanja, zdaj že dvanajsto leto. Do sedaj je izdal že 20 romanov, 12 pesniških zbirk in 12 zbirk kratke proze. Ukvarja se še z umetniško fotografijo, kljub močni slabovidnosti.