Uvodoma je predstavljena zgodovina doktorskega študija na dunajski Filozofski fakulteti, orisano je izobraževanje učiteljev (usposobljenostni izpit) in predstavljena zgodovina dunajskega Filološkega seminarja.

Osrednje poglavje predstavlja slovenske doktorje klasične filologije po kronološkem zaporedju doktorskega študija in promocije: njihov študij, doktorski študij, disertacije, rigorozi, njihovi učiteljski izpiti, in njihovo poznejše delo, še zlasti delo na področju klasične filologije. Predstavljeni so: Fran Detela, Josip Pipenbacher, Franc Prosenc, Janez (Ivan) Maselj, Franc Lastavec, Anton Dolar, Janez Gnidovec, Anton Derganc, Franc Jerè, Janez (Ivan) Samsa in Franc Omerza.

Zanimivo je tudi šesto poglavje, v katerem je predstavljenih 70 predavateljev vseh strok, pri katerih so slovenski doktorandi klasične filologije v obdobju med 1872 in 1918 vpisovali predavanja in opravljali izpitne obveznosti.

Dodatki prinašajo: prepise vpisnic (Nationale) predstavljenih doktorandov; prepis celotne disertacije Frana Detele kot najstarejše ohranjene doktorske disertacije katerega od doktorandov slovenskega rodu na dunajski univerzi po reformi doktorskega študija l. 1872; prepise odlomkov iz ostalih treh ohranjenih disertacij.

Na koncu je seznam uporabljenih virov in literature ter seznam uporabljenega slikovnega gradiva. Monografija je nadgradnja rezultatov, zbranih v projektu »Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v Avstro-ogrski monarhiji«, ki je potekal v obdobju 2015–2018 pod vodstvom dr. Toneta Smoleja, hkrati je del obeležitve 100-letnice Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Oddelka za klasično filologijo, ki je bil eden od njenih ustanovnih oddelkov, obenem pa tudi del zbiranja gradiva za Novi Slovenski biografski leksikon, predvsem kot dopolnilo in nadgradnja podatkov o univerzitetnem študiju nekaterih posameznikov, kar bo v pomoč bodočim raziskovalcem.