Mladi intelektualec in protagonist Peter Darjalski, ki je vse bolj razočaran nad prozahodnimi evropskimi vrednotami, se želi ponovno približati skrivnostnemu, mističnemu in duhovno razvitejšemu ruskemu Vzhodu, a v iskanju apoliničnega počela naleti na kaotično in uničujočo dionizično moč, poosebljeno v sekti Srebrni golob. Razpet med nasprotujočima si duhovnima temeljema zapusti izbranko Katjo in se ideal(izira)ni, čisti ljubezni odreče v zameno za strastno razmerje z Matrjono, ki naj bi po prerokbi predstavnikov golobje sekte rodila Odrešenika; ko spregleda njihov uničujoči fanatizem, ga doleti tragična usoda …
Srebrni golob je otrok obdobja, ki se – v nasprotju z zlatim vekom ruske književnosti z začetka 19. stoletja – imenuje srebrni vek ali obdobje ruske kulturne renesanse (1890–1917); če se književnost zlatega veka koplje v »Puškinovem soncu«, književnost srebrnega srebri v soju »Blokove lune« in je prežeta z različnimi katastrofičnimi občutji modernega človeka, ki je, med drugim, izgubil Boga.
Pričujoči prvenec je zasnovan kot prvi del nedokončane trilogije, ki tematizira antagonizem Vzhod-Zahod in katere nadaljevanje naj bi bil njegov najznamenitejši, v zbirki Sto romanov objavljeni roman Peterburg. A tudi Srebrni golob je slogovno izbrušena, gogoljevsko navdahnjena literarna mojstrovina, nad katero so se navduševali tedanji kritiki in pisateljevi literarni sodobniki, med drugim Sergej Jesenin.
Filozof Nikolaj Berdjajev je v »genialnem romanu« prepoznal »strašno stihijskost ruskega naroda«, na katero v iskanju skrivnostnega, mističnega in duhovno razvitejšega ruskega Vzhoda naleti tudi protagonist Pjotr Darjalski. V zahodnjaški maniri vzgojen predstavnik inteligence zapusti premožno zaročenko Katjo in se, razočaran nad vse bolj površinskimi evropskimi vrednotami, ideal(izira)ni, čisti ljubezni odreče v zameno za strastno razmerje s prvinsko rusko kmetico Matrjono. Njena rdeča ruta z belimi jabolki ga privede do rasputinovskega lika in vodje golobje sekte Mitrija Kudejarova, prepričanega, da bosta Matrjona in Darjalski spočela Odrešenika; ko spregleda njihov uničujoči fanatizem, ga doleti tragična usoda …
Iz spremne besede prevajalke Sare Špelec:
»Še vedno je tu; še vedno izgovarja svojo prvo besedo ogenj, sedi v Tolstojevem naročju in v moskovskem stanovanju na Arbatu posluša starševske prepire; še vedno ga imajo za nezemsko bitje, ki se v nasprotju z običajnimi ljudmi nikamor ne odpravlja, marveč se, zdaj tu, zdaj tam, pojavlja, po prejeti klofuti pa kot knez Miškin, kakor so ga klicali v študentskih letih, nastavlja drugo lice; še vedno se širijo govorice, da je Bulgakov lik Mojstra zasnoval z mislijo nanj in, glej, njegove ›plameneče kodre‹ občuduje celo Cvetajeva; njegove besede so še vedno plamenonosne, zavezane odkrivanju novega zvena, ki je zanj počelo pomena, in njegov ples je poln besov; beseda ljubezen ga še vedno navdaja z mističnim strahom: srčne izbranke nenavadno, včasih kar na drevesu, osvaja; še vedno se mu zdi, da ga nekdo zasleduje, med letoma 1880 in 1934 pa ostaja večna sled tuzemskega bivanja Borisa Nikolajeviča Bugajeva, ›prekrščenega‹ v znamenitega pred–stavnika ruskega simbolizma in velikana modernizma Andreja Belega.«
Odlomek iz romana:
Sen Zahoda mu je že ušel in sen je že zašel; pomisli na to: mnogo, premnogo besed, zvokov, znakov je Zahod izbruhnil, da bi osupnil svet; toda te besede, ti zvoki, ti znaki so kot zadihani volkodlaki s človeško vprego – a kam gre? Ruske besede pa so posvečene – izrečeno ostane neizgovorjeno: besede, v molitev spremenjene.
O avtorju:
Andrej Beli (rojen Boris Nikolajevič Bugajev) je bil ruski prozaist, pesnik, literarni kritik, jezikovni inovator in eden najvidnejših predstavnikov ruskega simbolizma, čigar edinstveno – ne rusko, marveč »bel(l)ovsko« – govorico je Zamjatin primerjal z neangleškim Uliksesom. Vplival je na razvoj modernizma in postmodernizma.
