Nastopajoče osebe niso zgodovinske, čeprav imajo nekatere poteze resničnih zgodovinskih oseb, pa tudi dogajanje časovno ni natančno umeščeno. Pripovedovalec v zvezi z njim omenja tako 15. kot 16. stoletje, marsikaj v pripovedi pa je avtor zajemal tudi že iz 17. in 18. stoletja. Očitno je, da je želel Gogolj v svoj ep zajeti tisto najizrazitejše v celotni zgodovini zaporoškega kozaštva.

Poleg zanimive in glede marsičesa tragične zgodbe s čisto filmsko dinamiko Taras Bulba bralca pritegne predvsem z etnografsko natančnimi opisi vsakdanjega življenja zaporoškega kozaštva in ureditve Zaporoške Seči, ki je bila svojevrstna vojaška in družbenopolitična tvorba. Posebej pa te Gogolj seveda očara z opisi vojne in boja, ki so momersko momumentalni ter tolstojevsko plastični in sočni. Sodobni bralec ne more mimo tega, da pripoved kar poka od nacionalizma in antisemitizma, pa tudi glavni junak je v svoji brutalnosti in krvoločnosti za naš čas nesprejemljiv.

Nanj s precejšnjo distanco gleda pravzaprav tudi že sam avtor, ki pa obenem poudarja, da je njegov junak proizvod svoje surove in okrutne dobe ter da takrat ljudje, če so hoteli preživeti, sploh niso mogli biti drugačni. Če malo pomisliš, se moraš strinjati. Taras Bulba je organsko vraščen v svojo dobo in ga ni mogoče meriti z današnjimi vatli. Kot tak deluje popolnoma pristno.