TRAMVAJ 83

Tramvaj 83 opisujejo kot ›džezovski roman‹. Zgrajen je iz ponavljanj in variacij, ne le zgodbenih prvin in posameznih pasaž, ampak v svoje mnogozvočje vpleta ter dostikrat igrivo in ironično preoblikuje celo množico literarnih, kulturnih in zgodovinskih aluzij in reminiscenc, preigrava vsakovrstne klišeje o Afriki, improvizirane variacije pa zadenejo tudi jezik. Mwanza Mujila v silovitem besednem izbruhu preigrava najrazličnejše lege – od najvulgarnejših do poetičnih in celo kvazibibličnih – in spotoma ustvari povsem svoj domišljijski besednjak, zlasti za označevanje različnih kategorij prebivalcev Mestne države, ki jih vse poti vodijo v osrednji bar – Tramvaj 83. Tamkajšnja množica sama po sebi postane kolektiven protagonist, ki bolj ali manj razglašeno komentira dogajanje, vse od dejanj Generala oporečnika (vrednega potomca žlahtnega rodu grotesknih upodobitev oblastnikov v afriškem, zlasti kongovskem romanu 20. stoletja) pa do prizadevanj pisatelja Luciena, da bi napisal literarno delo, v katerem bi zajel nekaj bistvenega o afriški zgodovini in sodobnosti. Vse to na ozadju hrušča vlakov, ki ropotaje po stari kolonialni železnici tovorijo robo za dobičkarje z vseh vetrov zemeljske oble. Sredi vsega tega hrušča in dostikrat ubrisanih prigod protagonistov se izlušči refleksija o tem, kako naj literatura sploh premišljuje družbeno stvarnost, v kateri se zdi literatura odveč.