Mwanza Mujila v silovitem besednem izbruhu preigrava najrazličnejše lege – od najvulgarnejših do poetičnih in celo kvazibibličnih – in spotoma ustvari povsem svoj domišljijski besednjak, zlasti za označevanje različnih kategorij prebivalcev Mestne države, ki jih vse poti vodijo v osrednji bar – Tramvaj 83.
Tamkajšnja množica sama po sebi postane kolektiven protagonist, ki bolj ali manj razglašeno komentira dogajanje, vse od dejanj Generala oporečnika (vrednega potomca žlahtnega rodu grotesknih upodobitev oblastnikov v afriškem, zlasti kongovskem romanu 20. stoletja) pa do prizadevanj pisatelja Luciena, da bi napisal literarno delo, v katerem bi zajel nekaj bistvenega o afriški zgodovini in sodobnosti.
Vse to na ozadju hrušča vlakov, ki ropotaje po stari kolonialni železnici tovorijo robo za dobičkarje z vseh vetrov zemeljske oble. Sredi vsega tega hrušča in dostikrat ubrisanih prigod protagonistov se izlušči refleksija o tem, kako naj literatura sploh premišljuje družbeno stvarnost, v kateri se zdi literatura odveč.
O avtorju:
Fiston Mwanza Mujila (1981) je pisatelj, ki – kot sam pravi -, živi na dveh celinah in v več jezikih: prihaja iz Demokratične republike Kongo, danes živi v Avstriji, kjer na graški univerzi poučuje književnost, in piše v francoščini. Najprej se je uveljavil kot pesnik, dramatik in novelist (zlata medalja na Igrah frankofonije 2009, nagrada za najboljše dramsko besedilo, ki jo podeljuje narodno gledališče v Mainzu, 2010). S svojo poezijo je že dvakrat gostoval tudi v Sloveniji – leta 2014 na festivalu Vilenica in leta 2016 na Dnevih poezije in vina (Za saksofon solo, prev. Aleš Berger, 2016). S svojim prvim romanom Tramvaj 83 (2014) je zbudil veliko pozornost in prejel vrsto literarnih nagrad – tako v Kamerunu (Velika nagrada literarnih združenj 2015) in Nigeriji (nagrada Etisalat 2015) kot v Franciji (nagrada za frankofonski literarni prvenec 2016), Nemčiji (mednarodna literarna nagrada berlinske Hiše kultur sveta 2017) in Avstriji (Roseggerjeva nagrada 2018), če omenimo le najvidnejše.