V Bordeauxu je odprt prostor

Postavitev njene razstave seveda ni naključna: tako odprt prostor, ki prerašča v večplastno metaforo, kot tudi medčloveška bližina jo vse bolj obsedata, odkar se je zapletla v zvezo z Johannesom, ki ji ostaja odtujen. Telesna in čustvena združitev, po kateri hrepeni, ji je namreč spodmaknjena, saj se sicer radoživi Johannes za njeno telo ne zmeni, to pa spodjeda njeno notranjo integriteto. Rada bi se združila, stopila z njim, namesto tega pa zgolj izgublja sebe – drugi razločno ostaja drugi, česar ne omilijo niti seksualne zveze z drugimi moškimi.

Zdi se, da se kriza, v katero je zapadla – nekateri bodo v njej prepoznali krizo srednjih let –, napaja ne le iz grenkega spoznanja, da hrepenenje nikoli ni izpolnjeno, temveč tudi iz narave (ženske) želje, ki je eden od »odprtih prostorov«. Kot variacije na temo, ki preigrava vprašanja želje, človeške bližine, drugega, se v osrednjo pripoved vpleteta zgodbi galeristke Abel in njene hčerke Lily, ki ju protagonistka spozna med pohajkovanjem po mestu. Tudi Abel, ki protagonistko popelje po Bordeauxu in njegovih nočnih lokalih, ima svoja (neizpolnjena) hrepenenja, ki segajo vse do otroštva, k očetu. Lilyjin začetek ljubezenskega razmerja pa vendarle nakazuje možnost izpolnitve.

Ritem in slog romana sledita toku zavesti, vanj pa se poleg doživetij, težav in dvomov protagonistke vpletajo še njene likovne zaznave in reference iz sveta umetnosti, da tudi sam prerašča v samosvojo odprto umetnino. Končnega spoznanja ne ponuja in bralca morda še bolj kot k iskanju odgovorov napeljuje k (samo)spraševanju.

Je odprt prostor torej kraj, kjer se srečamo ali zgrešimo?

O avtorici: 

Norveška pisateljica Hanne Ørstavik (1969), ki spada med osrednje predstavnike sodobne norveške književnosti, se je rodila v Tani na skrajnem severu Norveške in se kot najstnica preselila v Oslo, kjer je diplomirala iz psihologije, francoščine in sociologije. Leta 1994 je objavila knjižni prvenec Rez (Hakk), pravi literarni preboj pa naredila z romanom Ljubezen (Kjærlighet, 1997), ki se je leta 2006 na lestvici najboljših romanov zadnjih petindvajsetih let po izboru bralcev dnevnika Dagbladet uvrstil na šesto mesto. Sledila sta romana Enako res, kot sem jaz resnična (Like sant som jeg er virkelig, 1999) in Potrebni čas (Tiden det tar, 2000), ki skupaj z Ljubeznijo sestavljata trilogijo o odnosih v družini, v kateri starši niso kos svoji vlogi.

Doslej je objavila že več kot deset romanov, med njimi odmevnega Duhovnika (Presten, 2004), za zaterega je prejela norveško nagrado Brage, ter najnovejša V Bordeauxu je odprt prostor (De finnes en stor åpen plass i Bordeaux, 2013) in Na terasi v temi (På terassen in mørket, 2014). Ameriški PEN je roman Ljubezen (Love, 2018) leta 2019 z nagrado za najboljše prevodno delo (PEN Translation Prize).