Monique Wittig (rojena leta 1935) je ustvarila nekatere izmed najbolj provokativnih leposlovnih in teoretskih del feminizma drugega vala. Študentka pariške Sorbonne, svoje prvo delo – LOpoponax – objavi leta 1964, označeno je kot virtuozno, avantgardno pisanje, zanjo pa prejme prestižno Prix Médicis. Leta 1969 sledi delo Les Guérilleres, ki že nakazuje usmeritev Wittigove k radikalnim lezbično-feminističnim politikam, ki so še poudarjene z Le Corps Lesbien (1973). Leta 1976 se preseli v Združene države Amerike in se posveti teoretskim esejem o feminizmu, jeziku in literaturi. V celotnem opusu jo odlikuje lingvistična čistost in politični pogum; v obdobju identitetno zastavljenih feminističnih politik konec sedemdesetih je akademsko sceno šokirala z izjavo “lezbijke niso ženske”, katere pomen je potrebno brati kot opozorilo k nujnosti ločevanja kategorij spola in seksualnosti. S tem je pravzaprav omogočila začetek razvijanja lezbičnih ali gejevskih študij oziroma študij seksualnosti.